Ocene: knjige

Sara Špelec: Če

Maribor : Kulturni center, 2019

65235649_10157763553699026_4640157159064076288_n
foto: Arhiv avtorice

Pesniški prvenec Sare Špelec že z naslovom, Če, prinaša poezijo, ki v ospredje postavlja predvsem prevpraševanje. To je dobro vidno tudi zgradbi zbirke, v njeni izraziti dualnosti, kjer pesmi prehajajo med pravljičnimi motivi in realnostjo, menjavanjem otroškega pogleda z odraslim, bivanjsko problematiko na eni ter erotiko in vitalizmom na drugi strani.
Glavnina pesniških prehodov se skriva predvsem znotraj koordinate časa ter se predvsem na začetku zbirke, v prvem razdelku Od kod?, gradi iz otroškega pogleda in postopne rasti v svet odraslih. Bralci smo priča mnogim časovno-prostorskim impresijam nekoč varnega objema otroštva „(…) dedkovi skuštrani lasje, bele kuverte / z rdečimi prameni, / zlat dinozaver / v čokoladnem okvirju, / gramofonska igla, / ki predrami / Zvezdico Zaspanko, (…)“, ter sanjam lirskega subjekta in njegovim prvim ljubeznim, odnosom z ljubimi osebami, ki pa se jim kot kontrast pridružujeta strah in negotovost spričo odrasle stvarnosti. Slikovite podobe, pogosto vzete iz ljudskih rekov in pravljičnega sveta, s katerimi pesnica ustvarja svoj svet, so namreč nepreklicno zavezane minevanju časa. To je razvidno predvsem v zaključnih pesmih prvega razdelka, ko se vanje zarežeta zavedanje o človekovem propadanju in bližina smrti. Če je ob tem začetek zavezan sladko-grenki nostalgiji ter idealiziranju otroštva, pa nadaljevanje Že? Še ne. vzpostavlja rešitev iz dane problematike v erotiki. Pesmi se pri tem vidno skrajšajo, nekatere ne obsegajo več kot tri vrstice, avtorica jim dodaja lahkotne note z ironičnimi uvidi, ki pa žal pogosto delujejo površinsko ter občasno padejo v pretirano sentimentalnost „Tako globoko sem kopala, / da sem te skoraj razorala… / A našla ga nisem / …srca“.

Sledijo daljše, oblikovno drugačne pesmi, ki prav tako zajemajo iz območja erotike, a hkrati obujajo elemente časa in pravljičnosti, pri čemer ponekod ob izpostavljanju kontrastov delujejo nekoliko prisiljeno »mimoidočim pljuvava v obraz / in se poščijeva na pravila, / na pokopališčih brcava sveče / in se poserjeva na smrt (…)«. Četudi bolj uspele pesmi, denimo Tujka, s satiro in angažiranim položajem presegajo nostalgijo po preteklem in grenkobo sedanjosti, se zadnji razdelek Še malo spet ujame v nekatere od omenjenih zank. Sprva krajše bivanjske pesmi, ki tematizirajo odmiranje časa, v zaključku nadomestijo znani pravljični motivi – denimo Rdeča kapica, Trnuljčica in Mali princ. Te avtorica sicer ironično predela, a ji v medbesedilnih navezavah in modernizaciji ne uspe iti čez mejo predvidljivega. V predelavo lika Dedka Mraza namreč znova vstopi pretirana zamaknjenost k nostalgiji oziroma sentimentu, nedolžnosti otroških dni kot kontrastu stvarnosti. Podobno je opaziti v obeh primerih Malega princa, kot tudi v sicer dobro zasnovani Rdeči kapici, ki pa ob posredovanem angažmaju z neposrečenimi rimami deluje preobloženo.
Skozi tri oblikovno raznolike, a vsebinsko povezane razdelke avtorica Sara Špelec postavlja pred bralca bivanjsko tematiko, ki se večinoma napaja iz otroštva, sveta domišljije, igrivosti jezika in sanj. Na drugi strani temu pridružuje odraslost, pri čemer slika predvsem črno-belo, z zgolj nekaterimi drugačnimi odtenki in svežimi prispodobami. Četudi je vidna premišljenost avtorice znotraj ujemanja začetka in konca v elegantno vzpostavitev četrte dimenzije, časovnega druženja in igrivih vračanj v samih pesmih, pa se slabost zbirke Če kaže predvsem v njeni ponovljivosti in predvidljivosti, pri čemer se pojavi vprašanje, ali ne bi potrebovala dodatnega časa, da še nekoliko dozori.