Avtor ocene: Iztok Ilich
Ljubljana : samozaložba, 2019
Samopodoba, v kateri se prepozna velik del Slovencev, kaže, da smo miroljuben narod, ki prime za orožje le, kadar je življenjsko ogrožen. Natančnejši pogled v zgodovinske vire pa pokaže, da je ta predstava napačna. V avstrijski oziroma avstro-ogrski pa tudi v italijanski, ameriški in drugih vojskah je v preteklosti služilo več deset generalov, admiralov in drugih najvišjih častnikov slovenskega rodu. Najslavnejša topničarja, Jurij Vega in Andrej Čehovin, sta bila za svoje zasluge na bojnem polju povzdignjena v baronski stan, in tako naprej. Večina se jih je proslavila v kopenskih enotah, manj pa je znano, da je nekaj Slovencev odigralo pomembno vlogo tudi v letalstvu. Prvi med njimi, časovno, je bil leta 1894 v Ljubljani rojeni Mirko Plehan.
Tudi o njem bi danes v okviru statistik sem in tja prekladali le nekaj splošnih podatkov (kar je usoda večine vojakov in častnikov, ki so se bojevali pod zastavo habsburške monarhije, tedaj njihove domovine), če njegova dragocena zapuščina ne bi v pravem trenutku prišla v prave roke. Plehanova vdova Anica jo je namreč izročila pranečaku Petru Tarmanu, zvedavemu fantu, ki so ga že v osnovni šoli zanimala letala in rakete, pozneje pa je postal modelar in jadralni pilot ter nazadnje raziskovalec zgodovine letalstva.
Stara teta, ki je vedela za fantovo zanimanje, je neke nedelje postavila predenj dve škatli, eno leseno in eno kartonsko, ter veliko rdečo mapo. »Obe škatli,« se tistega dne spominja Peter Tarman, »sta bili polni fotografij in različnih dokumentov, v mapi pa je bilo zaupno letalsko poročilo o italijanskih utrdbah blizu frontne črte na reki Piavi. Navdušenje je bilo popolno, ko mi je teta fotografije izročila, da bi se tako ohranil spomin na moža Mirka, saj svojih otrok nista imela. To je bila tudi zaveza, ki je pripeljala do nastanka te knjige.«
Avtor je knjigo z naslovom Na platnenih krilih označil kot album, saj vsebuje prek 300 fotografij. Na večini posnetkov, ki jih poleg dokumentarne vrednosti odlikuje tudi izjemna kakovost, sta zapisana kratek opis dogodka in datum nastanka. Vključene so tudi fotografije osebnih predmetov, na primer lesen propeler, ki ga je Plehan dobil za spomin ob odhodu iz vojske, nato značke in odlikovanja, letalska knjižica kot bogat vir informacij, pa mandolina in lesen vojaški kovček, s katerim je šel k vojakom še Plehanov nečak, Petrov oče biolog Kazimir Tarman. Bralcem, ki jih posebej zanimajo tehnične podrobnosti, so namenjeni opisi in fotografije letal s front ob Soči in Piavi. Izvidniška in opazovalna letala (namenjena predvsem odkrivanju sovražnega topništva), s katerimi je letel Plehan, so predstavljena še na ilustracijah Tomaža Permeta.
Peter Tarman v knjigi pozorno sledi življenjski poti starega strica v obdobju, ki ga je velik del preživel v zraku. Kot pisarniški delavec na letališču se je naučil leteti, postal je vojni pilot in kmalu tudi učitelj letenja. Med prvo svetovno vojno je od leta 1914 do konca deloval najprej na balkanskem, nato pa še na ruskem in italijanskem bojišču. Tik pred koncem vojne je bil letalski inštruktor v Celovcu, kjer pa ni čakal na formalno premirje, temveč je z letalom, ki mu je bilo zaupano, preletel Karavanke in pristal v Spodnji Šiški, na travniku, kjer je v naslednjih mesecih nastalo vojaško letališče. Postal je prvi vojaški pilot v tistih dneh nastale Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki se je čez dober mesec združila s Srbijo v Kraljevino SHS. Opravil je vrsto izvidniških poletov nad ozemljem, ki na severu in zahodu še ni imelo dokončno določenih meja. Bržkone je bil Plehan s svojim letalom, kot v predgovoru opozarja zgodovinar Marko Ličina, eden od treh pilotov, ki so 12. januarja 1919 posegli v boje za severno mejo na Koroškem. Po tem se je umaknil iz vojaške službe, a še naprej pozorno spremljal razvoj letalske tehnike po svetu.
Mirko Plehan torej ni bil eden izmed letalskih asov z dvoštevilčnim seznamom zmag v zračnih dvobojih, kakršne so občudovali in častili na obeh straneh, vendar so njegove izkušnje in organizacijske sposobnosti več pripomogle k razvoju jugoslovanskega vojnega letalstva, kot le zgled peščice v vojno propagando ujetih herojev. Do poveličevanja vojne prek pogumnih mož je kritičen tudi Tarman. »Letalci,« pravi, »so bili, kot vsi vojaki, tako ali drugače žrtve vojne, ki je v bistvu služila le ozkim elitam za doseganje njihovih ciljev. Tudi tiste, ki so preživeli, je prikrajšala za mladost in morda najbolj produktivno obdobje v življenju.«
Tudi ta misel je upoštevanja vreden prispevek k osvetljevanju labirinta našega zgodovinskega spomina. Da ne bi bil predvsem črno-bel oziroma gosto prepreden s sivimi lisami izbrisa in pozabe.
