Ocene: knjige

Gorazd Kocijančič: Od Talesa do tebe

Ljubljana : Beletrina, 2019

thumb_2334_book_big
foto: Beletrina

Gorazd Kocijančič, prevajalec celotnega Platonovega opusa, za poezijo nagrajenec Prešernovega sklada in eden od najvidnejših sodobnih slovenskih filozofov, v knjigi, ki bi jo z rahlim zadržkom lahko imenovali pesniška zbirka, združuje filozofijo in poezijo. Z zadržkom zato, ker je knjiga Od Talesa do tebe veliko več kot pesniška zbirka. Združevanje in povezovanje filozofije in poezije imata namreč kar nekaj posebnosti. Ker verzi govorijo o znanih filozofih, je videti, da bi bilo treba za ustrezno razumevanje in sprejemanje tega pisanja poznati zgodovino filozofije. Taka vednost je morda res prednost, vendar pa velja poudariti, da bo knjiga spodbudno in zanimivo branje tudi za tiste, ki bolj malo vedo o razvoju filozofije in jih srečanje s pomembnimi filozofi šele čaka.
Gorazd Kocijančič v svojih pesmih razgrinja ontološka, gnoseološka, hermenevtična, etična in tudi politična vprašanja in odgovore nanje ter posega na teološko področje. Ustavi se pri začetnikih filozofije v stari Grčiji ter prehodi dolgo pot od predstavnikov kozmološkega, antropološkega, sistematskega in helenističnega obdobja, patristike in sholastike, pa vse do racionalizma, empirizma, nemške klasične filozofije, filozofije življenja, historičnega materializma, fenomenologije, eksistencializma, strukturalizma in še marsičesa. Pesniška upodobitev je natančna in ničesar ne odvzema izvirni filozofiji, čeprav beseda apokrif pomeni nepristen, skrit, skriven in celo ponarejen spis.
O naukih velikih filozofov izvemo iz druge roke, saj o njih govorijo hetere, sorodniki, sužnji, učenci in prijatelji, pred nami je tudi napis na nagrobnem kamnu, tu in tam kak filozof spregovori kar sam. Pri večini pesmi so napovedi, in sicer odlomki iz del, verzi, med njimi Lorcov in Šalamunov, spominski utrinki in stališča. Nepomembneži si v pesmih včasih dovolijo kritizirati velike filozofe in dvomiti o njihovih trditvah. Kdaj pa kdaj so neznani ljudje do modrecev nesramni, nespoštljivi in predrzni. Banalizirajo njihove ideje in si domišljajo, da s tem rušenjem in načenjanjem nečesa velikega sami postajajo pomembnejši. Morda se skušajo obvarovati pred močjo misli, saj resnica lahko tudi ubija. Nekateri filozofi so bili zvesti svojim naukom za ceno življenja.
Pri vsem tem je poglavitna Kocijančičeva izvirna filozofija. V vrhunsko izbrušenih verzih in izbranih metaforah tke svojo filozofijo o življenju, minljivosti, smrti, položaju v kozmosu, naravi, pogledu onstran, večnosti ter tudi o čutnosti in ljubezni. Avtor ponuja paleto usodnih vprašanj in odgovorov nanje, v nekaterih pesmih z blago ironijo in parodijo govori o človekovem bivanju zdaj in tukaj, njegovem zemeljskem času in zavezanosti bogu ali bogovom. Dopušča skrivnosti, skritost in zastrtost, prizanesljiv je do človekove majhnosti in hkrati nazoren v prikazovanju njegove silne moči, obvladovanju življenjskega položaja, ujetosti in vpetosti v kozmos ter hkrati zmožnosti, da se dvigne nad vse obstoječe, se preda refleksiji in išče presežno. Kljub iskanju te vrste ostaja človek iz mesa in krvi, posameznica in posameznik, ki se ozira za resnico, hrepeni in ljubi, minljivo bitje z zavedanjem neponovljivosti trenutka in navzočnosti drugih ljudi, ki so zanj bodisi darilo bodisi grožnja. Taki, ki veliko vedo, se znajo z obstoječim in svojim stanjem tudi sprijazniti in kljub oviram, nevšečnostim in ogroženosti vztrajati, zreti v prihodnost in iti naprej. Svet je zanje vznemirljiva pustolovščina.
Mnenje o filozofih je podano posredno, avtor se na videz odmakne od tega, da bi vrednotil sam, toda izbira filozofemov govori o tem, kaj mu filozofi pomenijo. Očitni so prizanesljivost, vživljanje, strpnost in celo neke vrste sočutje. Poglavitno naj bi bilo filozofsko sporočilo, toda Gorazd Kocijančič nam v stihih predstavlja žive ljudi, tako razumska kot čustvena bitja, slavna ali odrinjena, srečna ali globoko žalostna, tako zmagovalce kot poražence. Življenje je burno in glasno, zato se jim hoče tudi tišine. Skrivnost je pogosto večja od besed. Toliko vsega jih oklepa, duša je zastrupljena s filozofijo. Radi bi bili svobodni.
Pesmi Gorazda Kocijančiča so napisane v prosti obliki, v večini prevladuje ritem, nekatere so videti kot poezija v prozi, druge imajo kitice. Pesnik jih včasih strne v likovno podobo in verze vstavi v geometrijske like ali pa na levi strani iz njih sestavi nekakšne stopnice in s tem simbolizira vzpenjanje. Ohranja pravopisna pravila in določila, tu in tam pa so pesmi napisane brez ločil, med posameznimi besedami so daljši presledki, v besede so zarezani oglati oklepaji. Nekateri pojmi so napisani z veliko začetnico ali v ležečem tisku in jim je s tem pripisan poseben pomen.
V pesniški zbirki ali zgodovini filozofije v verzih Od Talesa do tebe, Apokrifna zgodovina evropske filozofije ohranjata veljavo tako filozofija kot poezija. V njunem spoju nastaja nova stvaritev, celota z izjemno globino, subtilnostjo in pomembnim védenjem. Kocijančičeva zakladnica pesniško podane filozofije je novost v slovenski poeziji in filozofiji, domiselna spojitev dvojnosti, ki bo zagotovo zapustila globoko sled. Filozofski pojmi in sintagme v pesniški obliki zvenijo sveže, prepričljivo in z vabljivo lepoto.
V sklepnem delu knjige je Gorazd Kocijančič pojasnil razloge za mešanje književnih zvrsti ter zlitje zgodovine filozofije in poezije. Prepričan je, da ima mišljenje svoje temeljne poetske razsežnosti, poezija pa zmožnost pregnantno izražati filozofske uvide in zamisli. Pesem je lahko orodje, s katerim se je na poseben način mogoče dotikati preteklosti mišljenja. Avtor omenja pisce, ki so filozofijo strnili v pesniško obliko in so torej že pred njim pisali pesniško zgodovino filozofije. Kot moto svojih pesmi navaja verze zahodnih pesnikov, saj so zanje filozofske knjige in njihovi avtorji, kot pravi, vse do danes ostali skrivnostna bitja, vredna občudovanja, premišljevanja in doživetega upesnjevanja.

C i t a t i
Kratil
… nikoli več to modrosivo morje,
ki le zdaj tako spreminja barve in luča kosme
skrivenčene pene na obalo; vse to, kar je ta trenutek,
ne bo nikoli več. Nikoli več tako. Nikoli več zate.
Vse prekrižane besede in misli, vsa čustva sveta,
zmrznjena v tem trenutku. Nikoli več.
Dostojanstvo, sveta prazničnost
trenutka, tvoja enkratna perspektiva,
strašna slava teles, hierarhična osamljenost:
trenutek, ki mineva, ki je že minil.
To ni banalno, pa najsi ponoviš tisočkrat.
Toliko bo o tem izrekov, a nikoli jih ne bo dovolj.
Že je namreč mimo, ko si izrek zamisliš.
Dvakrat mimo, ko si ga izrazil.
Skoz ta polom besed se zapisuje smisel.
(str. 49 –50)

Aristotel II
Če pa ni treba filozofirati,
je treba filozofirati.
Se pravi: če slučajno ne bi bila naša usoda
in naše poslanstvo, naša sveta dolžnost,
ki ohranja našo človeškost,
bi lahko to dognali šele z razmislekom,
lahko bi se izkazalo samo na koncu iskanja
in to bi lahko utemeljeno ugotovili le v primeru,
da bi se prej podali v še bolj noro čudenje
in spraševanje, preiskovanje
in zato ljubezen do modrosti.

Torej je v vsakem primeru treba filozofirati.
(str. 69)

Piron iz Elide
(govori njegova sestra Filista)
Zadnje zatočišče.
Spoznanje, da ne veš ničesar.
Ko vse budno goltaš kakor sanje.
Slast skrivnosti, ko se resničnosti polastijo.
Luščiš cvetne liste, dokler ni več rože.
Mir v srcu kot gladina morja.
Sprejema te, kakršen si.
Kima ti. Kakor sestra.
Kakor jaz, Filista,
ki s tiho navzočnostjo
pomagam pri porodu.
Včasih utrujena nasloniva
glavo na glavo, čutiva dihanje
drug drugega. Drug z drugim dobra.

In nezaupljiva, ker se poznava predolgo.
(str. 72)

Mark Avrelij
(govori stotnik Kornelij)
To ni več modrost knjig ne modrost življenja,
ampak rana modrosti: biti vladar, ki ve.
A še trenutek in bo pozabil vse. Le za hip biva
v brezmejnem kozmosu: škrlat vladarskega plašča
je le kri strte školjke. Njegove ustnice so hladne;
poljubil je mečevo konico. Vsako dejanje opravi,
kot bi bilo zadnje; vsak dan živi, kot bi bil poslednji.
Ta trenutek zdaj ima zanj neskončno vrednost.
Zaveda se, da ga vsak hip lahko predre kopje
ali umori zastrupljeno vino. Ne spominja se
svojih dobrih del, ker je resnično dober.

Kobilice pa pojejo:

»Vse vojaške pesmi so samoopravičevanje,
vse to je le vaše bedno samoopravičevanje.«
(str. 81–82)