Ocene: knjige

Dževad Karahasan: Seme smrti

Prevedla Jana Unuk; Ljubljana : Beletrina, 2018

s knjižnega trga
S knjižnega trga
foto: stockphotos

V roman bosanskega romanopisca, dramatika, esejista, literarnega in gledališkega teoretika Dževada Karahasana Seme smrti je zajeto vesolje. Gre za prvi del zgodovinske trilogije o slavnem srednjeveškem perzijskem matematiku, astronomu, filozofu in pesniku Omarju Hajamu z naslovom Kaj pripoveduje pepel, in ki vključuje še romana Tolažba nočnega neba in Vonj po strahu.

Roman je zasnovan kot kriminalka. Mladi Omar Hajam, že dvorni astronom na seldžuškem dvoru v Isfahanu, sestavlja svoj sloviti koledar in v nekem trenutku dobi zahtevno nalogo. Raziskati mora umor prijateljevega očeta. Ob logičnem sklepanju, ki je rdeča nit romana, naletimo na polno poetičnih pasaž. V uvodnih taktih vidimo umirajočega patriarha in njegove žene, ki se zbirajo ob smrtni postelji, ter predstavljajo mali mikrokozmos. Hajam opazuje družino, mehanizem, po katerem delujejo, in hkrati razlaga, katera mesta zasedajo liki v svojem malem svetu, ki je seveda preslikava širše družbe. Za mlado ženo Širin na primer navede, da je “okras hiše in oseba, s katero so povezani veselje, užitek in lepota,” medtem ko je Hind, patriarhova najstarejša žena, skrbnica ognjišča. Zgodba se sestavlja kot puzle in edino dejstvo, ki ga Hajam pozna, je, da je bil umrli zastrupljen z mesom. Hajam to pojasni na naslednji način: “Zastrupitev z mesom. Tudi to je razložil veliki Er Razi: kadar meso leži na nekem običajnem kraju, umre, skoraj kot da ponavlja smrt živali, katere telo je bilo nekoč to meso, recimo, razpada in gnije, v njem pa se med tem procesom spočenja ali celo rojeva novo življenje, nekakšni črvički, mušice, različne glive …”

Smiselno se je vprašati, zakaj tolikšno zanimanje za smrt nekega perzijskega plemiča, saj ljudje umirajo vsak hip? Hajam se tedaj sooči s ciničnimi mehanizmi oblasti – odgovor, ki ga prejme, je politikantski in spominja na odgovor iz današnjosti – turška oblast želi pokazati, da ji je mar za staro slavo in veličino Perzije.

Hajam ne bi bil osrednji junak romana, če ne bi navrgel, da bi bilo bolj logično pojasnjevati umore, da bi se pokazalo in uveljavilo spoštovanje zakona in človeškega življenja v cesarstvu, s čimer seveda pokaže na vezirjevo vsakdanjost in celo pritlehnost. Svoje pomisleke sicer izrazi v notranjem monologu, kakršnih v knjigi kar mrgoli: “Zakaj so ljudje užaljeni, če jih spomni na logiko, ne zato, da bi se bahal ali jih užalil, temveč zato, da bi jih opozoril na tisto, kar je nad njihovimi nameni in potrebami /…/? Zakaj se pretvarjajo, da se ves svet izčrpa v njihovih odnosih in da je že samo po sebi pomembno in premore neki smisel, če oni eden drugega pridobijo zase ali si ga pokorijo?” Iz tovrstnega spraševanja vidimo, da se Hajam šele privaja na svet in da ne gre toliko za to, da bi njegov idealizem pešal oziroma da bi izgubljal zaupanje v človekovo dobroto, ampak da s spoznavanjem človekove dvoličnosti osebnostno raste in nam to svojo rast prikazuje na poetičen način. Čeprav se zdi, da v družbenem smislu izgublja, postaja notranje bogatejši.

Ko se skozi preiskavo prebije do zaključka in odkritja morilke, mu to ne prinese olajšanja ali morebiti katarze v družbenem smislu. Védenje, do katerega se dokoplje, mu pomeni breme. “Ali naj Feridunu pove, kako je umrl njegov oče? Ali naj se še enkrat pogovori s Hind? Kako vse to zadržati v sebi, če se odloči, da ne bo ničesar povedal? Kako živeti s tujo skrivnostnostjo v sebi, in to kakšno? Ko mu njegov zaupnik ob koncu romana predlaga kaznovanje morilke, se Hajam po dolgem molku, vpraša: “Misliš, da človek ne more narediti nič več od tega?” Razkrije se, da je v vsem cesarstvu ženska tista, ki je brala Er Razija in si zapomnila tisto mesto s semeni smrti in mrtvim mesom. Ženska torej, ki se je prihoda svojega moškega veselila, trepetala zanj, preverjala, ali je vse v redu, in ga čakala, potem pa je preostanek noči razmišljala, kaj narediti z vsem tistim, kar je pripravila zanj, ter se potem odločila za umor.

Čeprav bi Seme smrti lahko brali kot tezni roman, zaradi stilsko oblikovanega jezika in esejističnih pasaž (ki so resda kontekstualizirane in usidrane v točno določen čas in kraj, pa vendarle cikajo na današnjost) ne čutimo ostrih robov. Karahasan vpleta zgodovinska dejstva, kot je na primer v vojnem Sarajevu zgorela inkunabula. Posebej dragocena je odprta struktura, ki kljub temu, da se zapikuje v točno določeno spominsko celico, pušča odprta vprašanja. Založba je na zavihek knjige pripisala, da je to zgodba pepela, pri čemer je presunljivo, s kakšno mehkobo in nadčasovnim pogledom je bosanski avtor zmožen osvetliti nekaj, kar domnevno leži v preteklosti: “Problem ni v tem, da so prostaki in včerajšnji sužnji želeli dokazati, da je bogastvo v zlatu edina vrednota in edino resnično bogastvo,” zapiše. “Resnični problem je samo v tem, da zanje dela čas, da se mora on sam boriti proti času, kajti svet zares izgublja okostje in obliko.” Tudi ko pravi, da je v naravi stvari, da težijo k propadu, v tem ne gre brati pesimizma, temveč postavljanje po robu, kar naj bi bila dolžnost častnega človeka.