Ocene: knjige

Bojan Sedmak: Imenuj zrak

Pekel : Zavod Volosov hram, 2018

s-knjižnega-trga-e1535984941817
foto: ARS

Bojan Sedmak, mariborski profesor slovenskega jezika in književnosti, se je v zadnjih sedmih letih, odkar je izšel njegov pesniški prvenec Tisto, izkazal za izredno plodovitega avtorja, saj je izdal zavidljivo število pesniških zbirk. V njih razvija svoj prepoznavni slog, ki niha med krajšimi filozofskimi utrinki ali boani ter zgoščenimi in ritemsko dovršenimi “kompozicijami”, ki se pretakajo ena v drugo ter tvorijo nekakšno ubrano muzikalično sosledje. Avtor, ki svoja vsakodnevna razmišljanja pretaplja tako v glasbeno ustvarjanje kot tudi v dnevnike, kolumne in pesmi, se v pesniški zbirki Imenuj zrak poigrava z zvenom besed in njihovimi najrazličnejšimi pomeni, hkrati pa ostaja občutljiv na dogajanje “tu in zdaj”. Tako zapiše: “pa baja / pa baja / ker pač / kot češ / itak ve / kako v / biti / bije / srce”.

S ponavljanjem besed Sedmak gradi suspenz in obenem ustvarja zgodbo, ki jo lahko beremo na več ravneh. Pesmi pogosto začenja z besedo “imenuj”, npr. imenuj jedrno idejo, imenuj probleme, imenuj knjigo, imenuj hud paradoks, imenuj glas, imenuj pesem, imenuj serije ponavljanje enakega itd., nato pa skozi bolj ali manj klasično pesniško formo razvija idejo. Zaključi jo bodisi z izpeljavo banalnega dejstva bodisi v sozvočju domiselnih metafor in metonimij, kot je “hladno zrklo skale, zroče v čudni čudež človeka” ali “dremež, obdan z angelsko peno nefiltriranih sanj”. Pri pisanju spretno manevrira med ljubezensko, filozofsko oz. eksistencialno in tudi družbenokritično tematiko, pri kateri vzpostavi distanco do “gnojnega kapitalizma” in skrajnega potrošništva, v katerem osrednji subjekt, imenovan “lolek”, predstavlja prazen obraz za “razsvetljenski projekt v stečaju”. Po vsebinski plati se pesmi precej navezujejo na zbirko Zamahi med belo, rdeče, ki v svojem dialektičnem vrtincu združuje politiko in erotiko, kritiko in ideologijo, sozvočje in disharmonijo, kot tudi na zbirko Mraken ali bitje ponoči, medtem ko se zbirka Imenuj zrak po formi bolj kot prejšnje nagiba k slovničnemu redukcionizmu. Zdi se, kot da pesnik skozi jezikovno sito spušča besede, ki se mu zdijo odveč, v želji, da bi prišel do ene same besede, ki bi za nazaj razkrila pomene označevalcev, s katerimi se nenehno poigrava. V nasprotju s prejšnjo zbirko v celoti opušča tudi vejice in pike ter se prepušča asociativnemu toku svojega nezavednega. Ni naključje, da ga navdihuje pisatelj Samuel Beckett, ki velja za vodilnega avtorja evropskega gledališča absurda. Sedmak je namreč na uvodni strani zapisal odlomke iz romanov Molloy, Malone umira in Neimenljivi, ki se navezujejo na misli o zraku. V prvi polovici zbirke zasledimo tudi pesem o Wittgensteinovi filozofiji, ki jo ponazarja simbol lestve, ki ločuje realno od imaginarnega oz. budnost od sanj:

ko greš z besedo na sprehod / pa zaideš v tako imenovano / cono jezika med zunaj in not / zagledaš lestev prislonjeno na zid / ki ločuje budnost od sanj / pa kot da je tam nanjo nekdo pribit / in se ti zazdi to kul in fajn / … / ko hip nato glej ga no o haj / stopi z nje sam wittgenstein”.

Bojan Sedmak je z zbirko Imenuj zrak brez dvoma pokazal, da je dosegel pesniško zrelost in da se brez kakršnih koli spon prepušča na eni strani razmišljanju o samem procesu ustvarjanja, ki ga predstavlja zrak, na drugi strani pa nezavednemu toku refleksij iz vsakdanjega življenja. Imenovati zrak predstavlja težnjo po določitvi nečesa, kar nima forme, vsebina pa je že v osnovi izmuzljiva. In čeprav morda bralcu v spominu ostane le pesnikovo poigravanje s pomeni določenih besed, se bo ob glasnem branju zbirke zabaval še dolgo. Krog spoznavanja sveta Bojana Sedmaka ga bo po ovinkih pripeljal k starogrškim filozofom in ne nazadnje k samemu sebi. Tja, kjer se vsaka zbirka spočne in umre.