Ocene: knjige

Andrej Lutman: Zgodbnice iz Črkja

Maribor : Kulturni center, 2019

s-knjižnega-trga-e1535984941817
foto: ARS

Andrej Lutman je samohodec, tako v poeziji in kritiki kot pri pisanju gesel na značke, s čimer je poezija v času deklaracij in proklamacij stopila v sfero javnega izražanja stališč in v bližino mode, piše pa tudi prozo. Tisti ki pozna najbolj udarne jezične lege razvratnega in radikalnega modernizma, kdor je seznanjen s stranmi najbolj hermetične poezije sedemdesetih, recimo z opusom Iztoka Geistra Plamna, Matjaža Hanžka ali prozo Marka Švabića, kdor pozna slovensko besedišče v nulo in načine ustvarjanja novotvorb, torej neologizmov, bo imel z njegovo zbirko proznih fragmentov obilo dela in zabave, ostali pa bodo slej ko prej obupali že na začetku. Zgodbnice iz Črkja so namreč eno samo radikalno premeščanje pomenov in odmevov, priklicevanje zvenov in zazdi se nam, da gre za radikalizacijo ludistične poezije, katere najvišji narodov ud je recimo Milan Jesih s svojimi zgodnjimi težkomentalnimi zbirkami z naslovi iz kemijskega sistema elementov. Pri Lutmanu se je vsa ta paleta postopkov naselila v prozi, torej v sklenjeni, neprekinjeni obliki, pa vendar bi posamezni odstavki lahko zaživeli tudi zase, kot poezija, kot pesem v prozi. Tudi zato, ker njegovih zgodbe večinoma ne poganja pripovedovanje, naracija, in ker v njih naseljene literarne osebe ne ustvarjajo dogajanja, temveč prožijo besedne tokove, ustvarjajo različne permutacije izhodiščnih in inicialnih besed in so nasploh bolj poligon za jezikovno žebravost. Taka je že prva: štiri stopijo na vlak, vsaka zase, ena se sezuje, druga počepne v eksterierju ob postanku, ena udari z recepti, druga povzema zapleteno propagandno sporočilo s tistega, s čimer se ni obrisala; vse pa tako, da se nam zapira, ne odpira z naslednjimi branji. Umetelnost besedne ekvilibristike, ugotovitev, da »beseda pravo mesto iznajde«, brezskrbni, nikakor pa ne gladki ali zafrkantski nonsens v stilu žlahtne angleške in pri nas manj uveljavljene tradicije, to je prepoznavni znak celotne zbirke od naslova naprej, ki je himera, frankenstein in trifon obenem; humor je pri Lutmanu vedno nekje zadaj ali globoko spodaj, kot pritajen hehet pri tej prozi, ki se predvsem ne spogleduje z bralcem, vede se, kot da bi šlo za njeno nedolžnost, in si ob tem prizadeva biti resna in zadržana. Knjiga se konča z Opombo za črkščino:
Kje je Črkje? Sebastijan Krelj (1538–1567) je pisal zhàrka, se pravi čàrka. Za tem je bilo dolgo obdobje slovljenja, ko je slóvo zasenčilo črkopis in besednjak. Ko slóvo jemlje slovó, se črka venča s slavo. Po reklu: črta čara črko. Črkje je zdaj tu; in črkščina.
Pristanek in pristavek, da literatura raste v Črkju, izhaja iz ludizem nadgrajujoče knjižničarske metafikcije, tako popularne v osemdesetih. Takrat je veljalo, da literatura spodbuja drugo in da je branje osnova za pisanje. Lutman se ne napaja iz knjižničarstva, vendar se mu njegova kritiška izkušnja pri pisanju pozna, in Črkje je pomanjšava Babilonske knjižnice kot skupka permutacij, ki včasih po sili razmer rodijo tudi pomen, predvsem pa generirajo besedne igre. Tako ni presenetljivo, da se v Lutmanovi pisateljski delavnici iznajde marsikaj, tudi bolj reistične so vmes, recimo ena o inštrumentih glede njihove razdelitve na godala in pihala in trobila. Kmalu je zraven predelava tiste o našem umetnem heroju in malo tudi zvijačnem tihotapcu, tokrat naslovljena Matin Skrban in Dr. Bausa, pri čemer strašnega tujstva polnega Turka pred dunajskim obzidjem nadomesti migrant, prišlek, ki mora do upehanja izpolnjevati razne formularje. Kot je nekako tipično, da se ob tem poblisku angažmaja Lutman v eni daljših v zbirki loti vojaščine in vojačenja kot posebne oblike junačenja; če so prej slovenski prozaisti pisali o služenju nekje globoko na jugu v intelektualnih pustinjah in pod budnim očesom nadrejenih, kar je dajalo prozi kafkovski in preganjavični poprh, se zdaj z vojsko spoprime bolj lahkotno. A tudi vojaščina ni nekaj, kar bi pisavo osrediščilo ali ji dalo težo angažmaja, temveč je skoraj enaka vsemu ostalemu, kar omogoča živahno jezikanje in previjanje besed.
In če v Lutmanov nabor strategij sodi marsikaj in tako rekoč vse, ne čudi, da so vmes tudi odlomki in fraze tistega, kar sta udarna avtorja, Blaž Ogorevc in Zlatko Zajc, samopoimenovala nagravžni realizem. Gre za nalašč znižano govorico o tistem, o čemer je proza molčala, razen morda v etnološko preverljivem delu Trdinovega opusa ali pri Ivanu Potrču in njegovih popisih kmečke robatosti. Tudi Ivana Roba, mojstra žanrskih travestij, je med temi nizi proznih fragmentov kar nekaj, če bi že ravno iskali vzore in ne pristajali, da je avtor pristal med nami brez zgodovine.
Andrej Lutman je samosvoja in samostojna literarna pojava in to dokazujejo tudi Zgodbnice iz Črkja. Pričakujejo – ali celo zahtevajo – samostojnega, na različno, a vedno umetelno navito jezičenje pripravljenega bralca. Ki zna prisluhniti tudi tišini, saj avtor ob koncu knjige zapiše:
Tišina. Edina, ena, sama. Vseobsežna. Vsebuje sebe in vse, kar ni. Tudi molk. V sebi zaniha in iz sebe sproži zvok, ki ji nasprotuje, da jo, izpolnjeno, zapusti. V tišini ostane molk, osnova glasu. Ko ga odda, gre v zamolk, ki se znajde v odmevu. Stišan odmev dopolni tišina. Zvok najde glas, da tihoto osvoji glasba. Tišina v odmiku povzroči šum, ko jo zvok in glas razširita k pojemku. Glasba vzvalovi prostor. Prostor zazveni navzven. Znotraj tišine molk šteje odzvene. Razglasi številno nihajev in preglasi šum. Glas zapove molku poslušnost, izpoje svojo smer k meji slišnega. Jezik stiša glas. Rob prostora šumi.