Sedmi dan

Vplivne ženske v Cerkvi: sv. Hildegarda iz Bingna

Kot vidkinja in prerokinja oznanja Božje skrivnosti in neusmiljeno razkrinkava dekadenco v Cerkvi in svetu.

Hildegarda iz Bingna
foto: catholicism.org

V seriji oddaj z naslovom »Vplivne ženske v Cerkvi« bomo tokrat predstavili benediktinsko opatinjo Hildegardo iz Bingna (1098-1179). Gre za eno najmarkantnejših žensk srednjega veka, ki je s svojimi spisi, duhovnim življenjem in karizmo vplivala ne le na številne teologe in učenjake, politične voditelje, papeže in navadne vernike svojega časa, ampak je njen duh živ še danes. Nebeški glas jo kot vidkinjo in prerokinjo usposablja za oznanjevanje Božjih skrivnosti. Prav tako neusmiljeno razkrinkava dekadenco v Cerkvi in svetu. Podobno kot starozavezni preroki kliče in vabi ljudi, da bi se vrnili k Bogu. Poleg tega je bila poznavalka številnih področij: liturgične glasbe, srednjeveške farmakologije, dietetike, zdravilstva in prirodoslovja. O njej se je skozi stoletja razvil pravi mit, ki ga bomo poskušali osvetliti v pogovoru s poznavalcem njenega življenja in dela, prof. dr. Michaelom Embachom z Univerze v Trierju.

»Videnja in nagovori (Auditionen), ki jih je Hildegarda prejemala od otroštva, so postajali sčasoma vse močnejši in prodornejši. Kakor izvaja v Uvodu k Scivias, je Hildegarda sredi svojega življenja prejela po nebeškem glasu (»vox de caelo«) naročilo, da naj napiše, kar vidi in sliši. Božji Duh je vdrl v njeno življenje in Hildegardo določil za oznanjevalko Božjih skrivnosti. Dejansko so jo že kmalu označili za »prophetisso teutonico« ali »Božjo pozavno«. Hildegarda izrecno poudarja, da svojega duhovnega zrenja ni iznašla sama niti si ga ni izmislil kateri drug človek. Kot sad tega zrenja se ji je odprl smisel Svetega pisma Stare in Nove zaveze ter je hkrati čutno in duhovno uzrla vse stvari v Božji luči«.
Michael Embach, Hildegard von Bingen (1098–1179) Leben, Werk und Wirkung, str. 6.

»Odrešenje, podarjeno iz ljubezni, ne prihaja iz nas, saj za lastno zveličanje nismo sposobni niti ne moremo ljubiti Boga; ampak (prihaja od Boga), ker je Stvarnik in Gospodar vsega tako ljubil svoje ljudstvo, da mu je, da bi ga rešil, poslal svojega Sina, Gospoda in Odrešenika, ki je »izpral in obvezal naše rane«; iz Njega izhaja najslajši balzam, iz katerega izhajajo vsi darovi odrešenja. In ti, človek, razumi, da ni pri Bogu nobene spremembe, kajti Oče je Oče, Sin je Sin in Sveti Duh je Sveti Duh, tri osebe ostajajo neločljive v enosti božanstva«.
Scivias, CM XLIII

»Človek, ki te stvari vidi in o njih piše, jih (hkrati) vidi in jih ne vidi, čuti zemeljske stvari in jih (hkrati) ne čuti. Ne gre za to, da ta oseba predstavlja Božja čudežna dela, ampak jo ta prevzamejo, da zazveni, kakor se struna pod prsti glasbenika oglasi s tonom, ki (pravzaprav) ne izvira iz nje, ampak iz dotika nekoga drugega.«
Liber vitae meritorum, Analecta, str. 244.