Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bere Matjaž Romih.

Pekel : Zavod Volosov hram, 2018

Mareta Cestnika poznamo po radoživih erotičnih zgodbah in takšnih o odnosih med partnerjema ter kot pisca potopisov. Roman Matura pa je v veristični maniri napisana zgodba o doživljajih maturanta od trenutka, ko se namesto z običajnimi šolskimi obveznostmi sooča s pripravami na zrelostni izpis, popisuje sošolce in njihove strahove in njihove življenjske načrte za čase potem. Tudi tokrat je zraven bogato in brbotavo erotično dogajanje, saj se ob šolski prelomnici dogajajo tudi za višje srednješolce običajne stvari, Tomažu, ki je v ospredju pripovednega zanimanja, se tako zgodi tudi izguba nedolžnosti. Cestnik ostaja zvest svoji prejšnji pisavi, zato so Tomaževe spolne avanture vezane ne le na sošolke in naključne na maturi zraven sedeče, temveč se njegovi apetiti brez slabe vesti usmerjajo tudi proti starejši sestri in ta ni odločno proti, kadar se malo valjata in dražita, vse pa na robu kopulacije in globoko čez običajno mejo, ki jo riše prepoved incesta. Izguba nedolžnosti in prve ponovitve niso nič kaj sramežljive in dijaška domišljija v osemdesetih, ko se vse skupaj dogaja, je že lepo napredovala in se razvila, čeprav recimo klasiki erotične literature ali celo markiz de Sade med najbolj priljubljenim Tomaževim čtivom niso omenjeni; a Cestnik popiše vse, tudi njegove najljubše in do takrat prebrane knjige. Piše tudi o tem, kako s kamero, ki jo je ravno dobil, snema svojo drago in si izmišlja scenarije in ti ne zaostajajo za kakšnim Klopčičem ali Hladnikom, tudi po drzni erotičnosti ne.

Tomaža zaznamuje klic daljnih svetov. S prijateljem, za katerega se proti koncu romana izkaže, da je bolj teoretične in foteljaške sorte, kar pomeni, da izda skupne načrte in se odloči za komformistično in lagodno nadaljevanje življenja, namreč načrtujeta potovanja po svetu. Takoj po tem, ko bo Tomaž zaslužil dovolj denarja za samostojna potovanja, in sicer z nižje cenjenim in plačanim začetniškim delom na ladji. Prijavil se je namreč k takratnemu slovenskemu ladjarju in šel tudi na par pogovorov in Cestnik ne zamudi priložnosti, da na dolgo in široko popiše pot in tudi natančno obnovi kratke in malce tudi zabavne pogovore z veliko nesporazumi, ki jih povzročita Tomaževa nevednost in začetništvo. Čeprav ni brez teoretične osnove; njegova ljubezen do potopisov in zemljepisa se kaže na vsakem koraku, kot tudi njegov uporni duh, ki zelo zrelo razmišlja o smereh razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja, zrelo predvsem s stališča tistih časov, saj je njemu že takrat jasno, kaj vse se lahko zgodi in preobrne, in večina tega se v resnici je. Vendar je to modrost preteklosti s stališča sedanjosti, polaganje globokoumnih in kritičnih misli z današnje vednostne pozicije v usta maturantu pa rahlo cenen literarni trik. Kot zvest poskus rekonstrukcije ustnega dela mature, ki je seveda z današnje točke in za nazaj nekakšen dokaz Tomaževe briljance in zrelosti, v resnici podčrtavanje in prenapihovanje njegove mladostne izmodrenosti.

Cestnikova Matura je poskus, da bi popisali vse, kar je. Da bi v obsežno literarno delo zajeli celoto doživljanja in celo vse tisto, kar se je dogodilo enkrat prej in tudi še potem. Tomaž je doma s kmetije, ob uspešnem obiskovanju šole pomaga svojim na zemlji in je zato, kot v kmečki povesti, vse polno starožitnosti in starosvetnosti, kmečkih opravil in vznesenih opisov narave. Značilno je, da je okolje proletarizirano, v svojem bivanju v sosednjem mestu se marsikaj zgodi med čakanjem na avtobus in po malomestnih bifejih in je v romanu kar precej tega občutja, ki ga Cestnik potem po nepotrebnem razširja še z opisi prestolnice in njenega literarnega in študentskega življenja. Po nepotrebnem zato, ker Tomaža zapustimo v trenutku, ko prejme telegram piranskega ladjarja, da se mora vkrcati na ladjo, z njegovim študijem ni še nič in Matura je tako pisana s stališča nekoga, ki ga v romanu ni in se preriva v samo pripoved. Vendar se Cestnik te dvojne ekspozicije, ko piše kot da iz tistega časa, hkrati pa z vednostjo današnjega, zaveda, zato so v romanu deli in odstavki v drugačnem tisku, ki nastopajo kot komentar. Med siceršnjo pripovedjo se vrine misel, in ta je ločena od siceršnjega mesovja besedila, vendar deluje bolj zavorno kot razsvetljujoče. Bralca namreč vrže iz bralnega tira, k sami napetosti znotraj besedila pa ne pripomore bistveno.

Predvsem pa je Matura s svojo natančnostjo blizu hiperrealizmu, torej fotografskosti, s tem pa s svojo zgoščenostjo kaže, da se pisec ne zaveda, da je umetnost vedno tudi oženje, redukcija, osredotočanje na bistveno in odlaganje in odrivanje balasta. Matura je tako na pol uspel roman, ki se ne zaveda, da so vsi poskusi, da bi zajeli realnost v naravnem razmerju, obsojeni na propad. Podobno kot obsežen in ekstenziven bralni zalogaj Prihodnost, ki je ni bilo Vladimirja Kavčiča in še nekaj podobnih poskusov v slovenski prozi, ki se jih na koncu bolj kot po izpisanosti spominjamo po ekstenzivnosti in ohlapni selekciji vključenega in obdelanega gradiva.

Matej Bogataj