Avtorica recenzije: Martina Potisk
Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Maribor : Litera, 2018
Katero izmed naslednjih območij bi lahko imeli za sodobno deželo mleka in medu: Ameriko, Avstralijo, Bližnji vzhod, Balkan? Odvisno od tega, koga vprašamo. Zdi se, da osrednja protagonistka romanesknega prvenca Jedrt Lapuh Maležič Vija vaja ven ne bi dolgo pomišljala, preden bi odgovorila, da je zanjo obljubljena dežela že od nekdaj Indija; pot jo je tja popeljala vsaj dvakrat, praktično obakrat zaradi iskanja notranjega razsvetljenja. Ko je odpotovala prvič, se je njena življenjska zgodba nerešljivo zapletla, nakar se vse bolj približuje neslavnemu koncu. Iz vsega tega izhaja občutje cikličnega dogajanja, ki ne prinaša ničesar dobrega, zgolj past v podobi večnega vračanja na začetek. Po svoje je zato razumljivo, da nimamo opraviti z razvojnim romanom v pozitivnem ali pravem pomenu besede, ravno nasprotno, postavljeni smo pred protagonistkino prehajanje v strašen bivanjski pekel in duševno zablodo.
Roman Vija vaja ven se v grobem pokaže kot pretresljivo prepletanje pustolovskih, kriminalnih, hrepenenjskih, grotesknih in meditativnih nians. Sprva razburljivo in razgibano dogajanje se postopoma umirja in upočasnjuje, a ne na račun izvirnega pripovedovanja, kajti register povedanega je vselej okrepljen s precejšnjo stopnjo ironije in humorja. Roman postavlja v ospredje samoljubno in gospodovalno, a notranje negotovo protagonistko prvoosebno pripovedovalko, ki ne zna ali ne zmore izplavati iz morja potlačenih tegob in intimnih stisk. Namesto da bi se vsaj poskusila spraviti s seboj in s preteklostjo, svoje probleme gladko pometa pod preprogo in se raje oprijemlje prozornih iluzij in prevar – njeno prepotentno samoslepljenje postaja iz poglavja v poglavje globlje.
Roman Vija vaja ven ima vznemirljivo in privlačno zgodbeno ogrodje, četudi natanko takšno, na kakršno navadno naletimo ob zahodnjaških iskanjih osebnega smisla v nepredvidljivem in pregovorno poduhovljenem vzhodnjaškem svetu. Med najbolj napete prizore, ki pritegnejo predvsem zaradi iskrenega in sproščenega pripovedovanja, sodijo protagonistkina bližnja srečanja z indijskimi prevaranti, ki v pripovedi pustijo neprisiljen gangsterski pridih.
»Sama skušam prevzeti slušalko, ob čemer preostali štirje navzoči nekoliko grozeče pristopijo. Ali pa se mi samo zdi? Sem v svoji belčevski, cinični pojavi nemara videti kot prikrita rasistka? Na letalu sem prebirala o tem, kako lahkoverni turisti pogosto nasedajo namišljenim agentom, ki namesto na postajo telefonirajo svojim kolegom v sosednji pisarni in naivce na koncu prepričajo, da jim pustijo ves denar, ki so ga tovorili s seboj. K sebi tesneje stisnem nahrbtnik, nato pa mi eden od mrgastih stražarjev skoraj izpuli prtljago in jo s širokim nasmehom odloži ob zid. »Tu hevi for ju,« osladno pripomni.«
Kmalu sledi izdaten odmerek adrenalina:
»Voznik rikše pograbi moje stvari in jo jadrno ubere proti izhodu. Od kod zdaj to? Saj smo se vendar dogovorili za potovanje šele zvečer. Hitro jo ucvrem za njim, da mi ne popiha. Ustavijo me kosmate roke enega od robavsov, ki me pomirjujoče nagovarja: »Stej hir, madam. Jor lagidž kom in a džip, kom tu Dharamsala sejm tajm es ju. Ic ourajt.« Ko se ne vdam in ogorčeno ugovarjam, da hočem svoje stvari nazaj, postane njegov prijem vedno nasilnejši.«
Toda pestre uvajalne prigode postopoma izgubijo pomen in poanto, namesto njim je nadaljnja pozornost namenjena manj prostodušnim peripetijam; protagonistka na svojem upanja in razočaranja polnem potovanju ne najde sorodne duše, kot tudi ne prispe na sanjsko destinacijo, po prihodu v slovensko domovino pa se mora spopasti še z nenadno smrtjo introvertiranega očeta. V svoji neomajni samovolji povsem prezre spoznanje, ki ji ga ponuja potovanje in priča o tem, da so vzhodnjaški duhovni učitelji povečini vprašljivega slovesa, a se radi kitijo z denarjem naivnega zahodnjaškega ljudstva. Ker nima namena, da bi vsaj količkaj dvignila glavo iz peska, vztraja pri praznih iluzijah in slepo verjame prevarantskim praksam; v skladu z njimi organizira skupino za notranjo preobrazbo in duhovno rast. Od tega skoraj preveč pospešenega preobrata naprej protagonistka pada v vse absurdnejše in slaboumne situacije; ko se naglo prelevi v vsemogočno gurujko, privzame izmišljeno identiteto in si celo zada nalogo, da ozdravi na pol mrtvega moškega. Njena subjektivna tragika je s tem prignana do neprehodne skrajnosti.
Naslovna sintagma Vija vaja ven, prevzeta iz otroške izštevanke, se na ravni notranjemonološkega pripovedovanja večkrat ponovi – ponavadi jo spremljajo protagonistkini paradoksalni poskusi iztirjenja iz pehanja za materialnimi dobrinami; skoznje protagonistka posredno poveličuje svojo premetenost in sposobnost stopanja pred drugimi. Roman odpira globoka in pronicljiva vprašanja, povezana z voljo do obvladovanja bivanja in iskrenostjo do nas samih, pri čemer se ponovno pokaže, da kdor visoko leta, slej ko prej pristane na tleh.
Ena od bolj posrečenih pripovednih plati je gotovo pretresavanje stereotipnih pojmovanj o spolnih vlogah in medkulturnih razlikah; k njihovi nepretirani plastičnosti pripomorejo predvsem potopisni poudarki v kombinaciji z gibko dikcijo in prepričljivo prvoosebno perspektivo. Kot malo manj pretanjeno prvino naj izpostavimo pripovedne preskoke in preobrate, zaradi katerih občasno dobimo vtis vsebinskega prehitevanja. A roman večinoma ponuja razmišljajoče in razvejano branje, ki nikakor ne razočara.
