Avtor recenzije: Gregor Podlogar
Bere Jure Franko.
prevedla Tina Mahkota; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
Po svetu je knjig o zgodovini jazza veliko, vendar je knjiga Geoffa Dyerja But beautiful drugačna. V njej ne gre za klasično zgodovino jazza ali za pretres dogajanja na ameriški jazzovski sceni po prvih desetletjih 20. stoletja, temveč, kot avtor izpostavlja v predgovoru, za »domišljijsko kritištvo in fikcijo«. V tem knjiga vsekakor izstopa od drugih knjig o jazzu, saj jo zaznamuje preplet fikcije in dejstev, resničnih biografskih podatkov, fotografij in pričevanj iz življenja devetih legendarnih jazzovskih glasbenikov in skladateljev. Dyer sledeč njihovi glasbi na različne načine ubeseduje zgodbe, skozi katere se nam glasbeniki sicer res kažejo kot literarni liki, vendar vedno z zadostno mero vsega tistega, kar so bili in kar so ustvarili. V knjigi, ki je v izvirniku izšla že leta 1991, se nastopajo glasbeniki: Lester Young, Thelonious Monk, Bud Powell, Ben Webster, Charles Mingus, Chet Baker, Art Pepper, Duke Ellington in Harry Carney. Zgodbe o njih niso klasični življenjepisi, temveč izseki iz njihovih življenj, nekakšne slike, ki bralca na literaren način uvajajo v izjemno glasbeno ustvarjalnost predvsem takratne črnske Amerike. Posebno mesto v knjigi ima zgodba o Duku Ellingtonu, ki se pojavlja na različnih mestih na temneje obarvanih straneh, in kot da vsak njen del ustvarja uvod v novo poglavje oziroma novo zgodbo. Pri tem je zanimivo, da se zgodbe o glasbenikih – ne neposredno – na samosvoj način dopolnjujejo, podobno kot muziciranje jazzistov, ko vsak od njih zaigra svoj solo. Tu so na primer mučna zgodba Lesterja Younga na služenju vojaškega roka ali njegov nenavadni odnos z Billie Holiday, pa zgodbe o Monkovem poplesavanju, njegovih klobukih, zaporu in rasni diskriminaciji, tu je še literarni spust v vrtoglavo shizofrenost Buda Powella, nekontrolirana pijančevanja Bena Webstra, neobrzdana nasilnost Charlesa Mingusa in podobno.
Avtor je naslov knjige But beautiful vzel od istoimenske skladbe, ki sta jo med drugim izvajala tudi dva izmed obravnavanih glasbenikov in ki kljub temačnosti nekaterih zgodb celovito povzema lirično noto tako obravnavane glasbe kot Dyerjevega pisanja. Tisto, kar je pri knjigi But beautiful najbolj navdušujoče, pa je, da bralcu ne poskuša razlagati, kaj je jazz ali ga o tej glasbi poučevati, temveč s tenkočutnostjo zapisanega slika teren, na katerem je ta glasba nastala. Na koncu sta objavljena še odličen esej o jazzu in njegovi tradiciji in izbrana diskografija, S tem nevsiljivo napeljuje bralca na poslušanje jazzovskih godb, ki so jih ustvarili omenjeni glasbeniki.
Povedano drugače, Geoff Dyer v knjigi But beautiful sledi uporabljenemu citatu Georga Steinerja, da so najboljša branja umetnosti umetnost, in tako je ustvaril literarno zrcalno sliko jazzovskim godbam ter hkrati opomnil, da tudi pisanje o jazzu, tako kot jazz sam, lahko zveni, pa čeprav skozi besede.
