Gordan Nikolić je bil do leta 2017 dolgoletni koncertni mojster pri Londonskem simfoničnem orkestru, v svoji karieri pa je to delo opravljal pri komornem Orkestru francoske regije Auvergne, vodil je Komorni orkester iz Lozane, Komorni orkester Evrope in Nizozemski komorni orkester. Rodil se je v Srbiji, med drugim je študiral v Baslu, danes pa je sam profesor za komorno igro na londonskem Kraljevem kolidžu za glasbo in na Guildhall School of Music. Je iskan solist in dirigent – najraje pa združuje ti funkciji. Je glasbenik, violinist, pravi muzik, ki rad poudarja, da se zaveda celotne glasbene izkušnje.
Gordan Nikolić, violinist, muzik
Gordan Nikolić je bil do leta 2017 dolgoletni koncertni mojster pri Londonskem simfoničnem orkestru, v svoji karieri pa je to delo opravljal pri komornem Orkestru francoske regije Auvergne, vodil je Komorni orkester iz Lozane, Komorni orkester Evrope in Nizozemski komorni orkester. Rodil se je v Srbiji, med drugim je študiral v Baslu, danes pa je sam profesor za komorno igro na londonskem Kraljevem kolidžu za glasbo in na Guildhall School of Music. Je iskan solist in dirigent – najraje pa združuje ti funkciji. Je glasbenik, violinist, pravi muzik, ki rad poudarja, da se zaveda celotne glasbene izkušnje. Na tokratnem koncertu se je sprva pridružil godalcem in na mestu koncertnega mojstra izvedel Straussove Metamorfoze.
Kot glasbeniku mi je zelo blizu raztezanje teh Metamorfoz, raztezanje odnosov, ustvarjati polja novih možnosti razumevanja. Skladbo je mogoče zaigrati povsem skupaj. To je zelo kompleksna glasba in mogoče jo je urediti v nekakšen vertikalni red in že tako lahko deluje fascinantno. Lahko pa pridemo do stopnje, pri kateri nam ni potrebno igrati povsem skupaj in se 23 glasbenikov orientira le po kontrabasih in tako zaigrajo svobodno, kot ptice v vetru ali ribe v vodi, kot male ribice, ki se uredijo v jato, v maso, ki lahko zmede in premakne morskega psa. Ta skupina ni popolna, a deluje organsko. Ta Straussov način skladanja, ki ga je tu pripeljal do skrajnosti, do kulminacije, je meni izjemno blizu.
Nikolićevi koncerti so sestavljeni kot subtilne povezave različnih del v enotno glasbeno doživetje. Na prejšnjem koncertu smo lahko slišali povezave med Bachom, Beethovnom in Weillom, tokrat pa je ravnal podobno, tako da je dvojica del Straussa in Brahmsa delovala kot del iste dobe.
Srednja Evropa, ta občutek, toplota, intimnost poezije, mehkoba… Metamorfoze so konec tega obdobja, nedvomno so testament. Gre za izjemno bolečino, nostalgijo. To je za glasbo enako kot tisto, kar za literaturo in nasploh kulturo pomeni knjiga Stefana Zweiga Die Welt von Gestern, Včerajšnji svet, to je ta perspektiva, z nekoliko drugačnega kota.
Gordan Nikolić se je pred letom in pol poslovil od mesta koncertnega mojstra Londonskih simfonikov.
Tam sem bil praktično 20 let. Med prvo in drugo svetovno vojno so imeli koncertnega mojstra, ki je bil na tem mestu 22 let. Za njim sem bil jaz najdlje koncertni mojster. V tem času smo se res dobro naigrali, se družili in dobro sodelovali. Mislim, da sem v svojem bistvu bolj sentimentalen, ko bi bil lahko pri delu s tamkajšnjimi kolegi. Veliko časa sem preživel na položaju mehanizacije, organizacije, pri reševanju, premoščanju težav, olajševanju dela. Zdaj pa se vse več ukvarjam s povsem nasprotnim. Gre za to, da je vsak koncert absolutno enkraten in se ne more nikoli ponoviti. To pa je mogoče s tem, da je vsak nastop nova izkušnja. To se v našem poklicu izgublja, če bi temu sploh morali reči poklic. Jaz mislim, da ne. Mislim, da ne moremo govoriti o tem, da je nekdo poklicni glasbenik. To bi pomenilo, da se poklicno ukvarja z dušo.
