Ocene: filmi

Čista zloba

Film Čista zloba je poseben v tem, da ni na prvi pogled nič posebnega.

Ted Bundy je bil v 70. letih prejšnjega stoletja inteligenten študent psihologije in prava, ljubeč mož in očim, karizmatičen, uspešen in aktiven član družbe, ki pa je živel skrito vzporedno življenje serijskega morilca. V samo nekaj letih je zlorabil, razmesaril in pobil nekaj deset mladih deklet na različnih koncih Združenih držav, dokler mu niso oblasti, tudi po sumu in namigu njegove tedanje žene Liz Kendall, prišle na sled. Odmevno sojenje, na katerem se je branil večinoma sam, se je sprevrglo v pravo medijsko atrakcijo.

Bundy je na sprevržen način postal del množične kulture: prvi biografski film o njem je bil posnet, še preden je leta 1989 sedel na električni stol. Režiser najnovejšega filma o njem Čista zloba je uveljavljeni dokumentarist Joe Berlinger, ki se je avtorsko izoblikoval kot vajenec bratov Maysles. V svoji karieri se je pogosto ukvarjal s kriminalnimi procesi in tudi v igranem filmu Čista zloba je nekaj dokumentarističnega, proceduralnega – zanimivo je, da je avtor istočasno za program Netflix pripravil tudi dokumentarno serijo Pogovori z morilcem o Tedu Bundyju.

Film Čista zloba je poseben v tem, da ni na prvi pogled nič posebnega. Vsekakor ne gradi na vizualnih ekscesih, šokantnih odkritjih in grozljivih podrobnostih – vse to potisne v ozadje pripovedi, ki pa jo naredi s tem le še bolj nelagodno. V večjem delu je posnet s perspektive Liz Kendall in se osredotoča na njeno razmerje z Bundyjem, na njegovo privlačnost in sposobnost manipuliranja, ter njeno spopadanje z vrtiljakom dvomov, zavračanja in naklonjenosti. V osrednjih dveh vlogah naravnost blestita Zac Effron in Lily Collins, zanimiva je tudi podporna ekipa stranskih igralcev z Johnom Malkovichem kot sodnikom na čelu.

Avtor Joe Berlinger se je v celoti spretno izognil čerem senzacionalizma in učlovečil Bundyja – prikazal je, da lahko pošasti, psihopati in sociopati v našem vsakdanjem okolju dokaj normalno uspevajo. S tesnobnim vzdušjem, poustvaritvijo nekega obdobja in slogovno zadržanostjo ima nekaj skupnega s Fincherjevim Zodiakom, morda ju druži tudi blag dotik ironije. Na to nas opozori že uvodni Goethejev citat, ki se ukvarja z domišljijo in resničnostjo, Čista zloba pa to dvoje spretno in nevsiljivo preplete in preigra na več ravneh v na videz preprosti zgodbi. Zrelo in zanimivo delo.