Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Ljubljana : LUD Literatura, 2018
Romaneskni prvenec Jerneja Županiča Mamuti se bralcu ves čas izmika. Na vse mogoče načine; z drobljenjem, z mešanjem jezikovnih registrov, s fragmenti, ki so kot osamosvojeni in samonamembni, predvsem pa pripoved poganjajo skrivnostni mamuti, tako blizu, tudi po lastnostih, pa vendar tudi tako tuji. Najprej je to pripoved o ljubezni dvoedini med Maksom in Maro, sam pripovedovalec nekje vmes pove, da imata rada slabe vice in tudi to modno naključno poimenovanje para se mu zdi eno takšnih, pa še nekaj jih potrese za povrh. Ljubezenska enota se pozneje razdruži, malo po sili razmer, malo pa prostovoljno, sin pa medtem obdeluje vrt ob hiši; Maks pogosto odhaja na skrivnostne misije, s ponarejenimi dokumenti in prav takšno diplomo iz antropologije, ki mu omogoča, da kuka v skrite kotičke dežele. Ta ob domačnostih, kakršne srečamo na primorskih osmicah, in intimi v osamelosti in zaprtosti bivališč vsebuje tudi skrivnostna in prepovedana mesta, kamor ni dovoljeno vsakomur. Eno takšnih je tovarna mamutov, za katero nihče ne ve, kje je, ker vsi, ki se napotijo proti njej, naletijo na mamute, in ti jih potem na poti do cilja poteptajo, tako nekako. Takrat že slutimo: pred mamuti ni umika, s poti ne moreš skreniti, mamuti so usoda in so past za radovedne. Čeprav Maks, ki se enkrat vmes imenuje Krnec, po upornem junaku in pravičniškemu maščevalcu iz Cankarjeve igre Kralj na Betajnovi, drugi pa ga kličejo drugače, z mamuti nima problema, z enim od njih ob pijači občasno tudi pokramlja, pač pa imajo z njimi težave drugi, na primer ob vkrcanju na letalo, ko bi morali zadostiti predpisom in odstraniti sedeže za mamuta. Mamuti so temeljna skrivnost družbe, njen zamolčani pol, s tem pa tudi strelovod za projekcije, včasih tudi sovražne. Na koncu Maks vendarle pride na otok z mazutarno in tam odkrije tajno mamutsko ekonomijo dežele, s tem razkritjem pa se pripoved, kot da bi se zadovoljila s tem tajnim poročilom s terena, nekako samoukine in ugasne.
Mamuti so roman, ki nenehno preigrava pripovedne strategije, pri tem pa izgublja tako pripovedovalca kot žive relikte iz naslova. Ob popisu vsakdana ljubezenskega para in zagat, ki grejo zraven, se pripoved drobi na fragmente, ki ničemur zavezani vzbujajo atmosfero – v tem prepoznamo Županičevo pesniško občutljivost. Roman se takrat tke iz drobcev opisovanja krajin, ki so slej kot prej opustošene, razčlovečene, na robu ekološke katastrofe, to pa še podčrtujejo recimo tudi galebji samomori ali ubit delovnik ladijskih posadk in podobno. Na drugi strani so tujki; mamuti so nekaj podobno čudežnega in zraven tudi malo srhljivega kot nosorogi iz Ionescove igre, v katere se postopno spreminjajo prebivalci mesta. Vendar Županičevi mamuti niso nosilci kakšne skrite pogubne lastnosti, kot je bila v Ionescovem primeru prvotna, zgodovinska fašizacija – najprej se nam zdi, da bodo mamuti drseči označevalec, kakršen je bil tako ljub slovenski novi prozi oziroma ludizmu. Tam je beseda lahko pomenila karkoli, poljubno, njen pomen se je iz stavka v stavek spreminjal, vse v skladu z muhavo samovoljo avtorja, ki se je ob polnjenju besed s pomeni neizmerno zabaval. V Mamutih pa ne, počasi se nam ob branju zdi, da gre za alegorijo in so mamuti prekariat, da je njihovo tujstvo podobno tujstvu podplačanih brezpravnih, morda tudi tujih delavcev, ki bivajo v zaostrenih razmerah, da se večina na njih konstituira, da so torej najbolj očitni Drugi z veliko začetnico in da je muzanje in molk o mamutih posledica nelagodja ob njihovi prisotnosti. Vendar Županič ostaja skrivnosten in zgodbo na koncu široko odpre, mamuti in vse okoli njih so tako predvsem poligon, ki naj preveri učinkovitost pripovednih strategij in pokaže, da je literatura sestavljena iz stila. Županičev slog je prepoznaven, njegova stilizacija gre pogosto proti običajni sintaksi, ki je zdaj bolj samouvrtana, stavek pa kot da se lomi in prelamlja, ker noče nikamor. Včasih se nam zdi, da se Županič upira jezikovnemu dobremu okusu, njegove mestoma umetelne stavčne konstrukcije pa kažejo pripovedovalčevo nelagodje ob nepregledni in zagatni situaciji, malo pa se poigrava tudi s pričakovanjem bralstva, da naj bi stil pomenil varnost in uteho. V Mamutih je pogosto nasprotno, predvsem pa ima pripoved številne meandre, kakršen je na primer tisti o plovbi ali nasipavanju otoka, da potem zmanjka materiala na kopnem. V tej jezikovni občutljivosti in pri protejskem spreminjanju so Mamuti blizu romanesknemu prvencu Jasmina B. Freliha, enako pogrešamo večjo urejenost in strateško usmeritev besedil, ali pa več lahkotne jezikovne igre, saj je pogosto mračna in neperspektivna.
