Literarna zgodovinarka dr. Irena Novak Popov o poosamosvojitveni slovenski poeziji

Najbrž se ne motimo preveč, če rečemo, da je vse od Prešerna in Poezij naprej lirska pesem veljala za osrednjo, se pravi: družbeno najpomembnejšo literarno zvrst na Slovenskem. Saj so se vseskozi pisali še kako odmevni romani in drame, a zdi se, da je prav v polju lirike v slovenščini pisana književnost kar najbolj udarno, sežeto, odmevno in, predvsem, umetniško dovršeno kontinuirano izrekala notranje praviloma protislovno resnico časa, resnico življenja v prostoru med Alpami in Jadranom – pa naj gre za Župančiča, ki hodi po zemlji naši in pije nje bolesti, za Kosovela, ki po prvi svetovni vojni razglaša, da je vse ekstaza smrti, za Zajca, ki mlada življenja, padla v boju zoper okupatorja, trpko opredeli za jalovo setev, ali za Šalamuna, ki se je navsezadnje utrudil podobe svojega plemena in se, nespokorjeni individualist, kratko malo izselil.

Tako je bilo včasih; kaj pa danes? Kako lirsko poezijo pišemo in s kakšnimi pričakovanji jo beremo v zdaj že skoraj 30 let samostojni Sloveniji? Katere so njene značilne teme? V kakšnem tonu in slogu nas zdaj nagovarja? V čem je drugačna in le sebi podobna, v čem pa vendarle naslonjena na starejše slovenske, evropske in svetovne literarne tradicije? – To je nekaj vprašanj, ki nas zaposlujejo v tokratni oddaji. Dan po svetovnem dnevu poezije namreč pred mikrofonom Podob znanja gostimo literarno zgodovinarko, dolgoletno predavateljico za novejšo slovensko književnost na ljubljanski slovenistiki, avtorico pionirske, tridelne Antologije slovenskih pesnic, dr. Ireno Novak Popov.

Goran Dekleva