Knjige

Kurt Vonnegut: Zbrane zgodbe 1

Prevedel Branko Gradišnik; Ljubljana : Sanje, 2018

s knjižnega trga
S knjižnega trga
foto: ars

Monumentalno knjigo Zbranih zgodb Kurta Vonneguta, 1. del, je pomagalo roditi dovolj uvodničarjev, piscev spremnih besedil, razlagalcev, urednikov in nasploh zapriseženih prijateljev velikega ameriškega pisca – in vsi, s prevajalsko legendo Brankom Gradišnikom vred, pišejo igrivo, zabavno in domiselno, kot da lebdi v zraku nekak vonnegutovski virus. Sicer pa sem tudi sam predan ljubitelj tako Vonnegutove neposnemljive literarne šole kot njegove človečnosti in moralne drže neomahljivega borca za možnosti, ki jih imata ali bi jih vsaj morali imeti Resnica in Ljubezen. To pa še ne pomeni, da v kratki prozi pisatelja, ki je upravičeno zaslovel kot romanopisec, sploh z večno aktualno mojstrovino Klavnica 5, ni ničesar, kar bi lahko pretresali ali ob čemer bi morebiti celo negodovali.

Vonnegut je pisal zgodbe (in to skoraj dvajset let, preden se mu je posrečil preboj z romani), zato, da bi z njimi zaslužil in vzdrževal svojo številno družino. Objavljal jih je v tako imenovanih lakiranih, se pravi ženskih in družinskih revijah, ki so učile Američane brati, preden je revijalno periodiko uničila vsemogočna televizija – zato je moral hote ali podzavestno prilagoditi marsikaj. Na primer to, da je večinoma pisal o sloju, iz katerega je izhajal tudi sam in v katerem je našel večino bralcev – in ta ni bil ne najrevnejši ne najbolj uporniški. Tu in tam škrtne prisiljenost, površinskost, preočitna obrtniškost. Vseeno pa je stvar jasna: tudi to je Vonnegut! Pisatelj z neverjetno domišljijo, kot ljubitelj znanosti, trdno prizemljen fantast, zgolj navidezen cinik, vrhunski mojster uporabe preprostega pripovedovalnega jezika in razgibanega dialoga, duhovit, presenetljiv, iznajdljiv in nenarejeno moralen, miroljuben, ne nazadnje ljubezniv. Sicer mi še ni dano vedeti, v katere tematske sklope so snovalci Zbranih zgodb Kurta Vonneguta uvrstili drugo polovico pripovedi v drugi knjigi, ki naj bi v slovenskem prevodu in seveda pri isti založbi izšla še letos, toda kakršno koli oznako dobijo zgodbe v prvi knjigi, ko se znajdejo na pravem mestu: če piše o vojni, ženskah, znanosti ali romantiki – povsod čakajo bralca izvirne ideje, spretne karakterizacije, odlične jedrnate označitve, osupljivo močne metafore, živahni dvogovori in nepričakovani, vendar verodostojni preobrati.

Zelo znana je Vonnegutova razlaga vprašanja, zakaj ni dobil Nobelove nagrade, čeprav bi bil moral, kot upravičeno pravi prevajalec, dobiti najmanj dve: za literaturo in za mir. Mislim, da smo že vsi prerasli naivno zaupanje v upravičenost in pravičnost ustanove, ki po ključu, ki je prejkone predvsem političen in geografski, pripenja najvišja odlikovanja v svetovnem merilu. Raje bi poudaril čudovito trditev, četudi jo prirejam, saj se ne spomnim, kdo jo je izrekel in o kom, ne želim pa se delati pametnega s pomočjo spleta, ki v tem primeru pravi:

»Kup ameriških predsednikov, ki so dobili Nobelovo nagrado za mir, bi lahko nadomestil domala kateri koli smrtnik, zlahka sposobnejši od njih, brez Kurta Vonneguta pa ne bi bilo veličastnega literarnega opusa, ki bo zaradi izvirnosti, lepote, človečnosti in večne aktualnosti ostal z navdušenimi bralci vsega sveta, dokler se bo le bralo!«