Poznavalci ameriške klime in procesa osvajanja oskarja so ob letošnji nagradi za celovečerni dokumentarni film osupnili
Poznavalci ameriške klime in procesa osvajanja oskarja so ob letošnji nagradi za celovečerni dokumentarni film osupnili. Na stavnicah se je zmagovalec tesno prerival s predvidenim favoritom, filmom RBG, ki je portret ameriške vrhovne sodnice, ki je v zgodovini te ustanove uspela izbojevati enakopravno obravnavanje žensk. Zmagal pa je film o trenutno najbolj ekstremnem podvigu v zgodovini plezanja – mentalnega dela tega podviga mu na svetu menda ni para. Gre za prosto preplezano smer Freerider v El Capitanu, najmogočnejši granitni skali na svetu. In kar je pomembno, brez varovanja. Ker smo film videli tudi pri nas, imamo priložnost, da analiziramo, kaj je bilo tisto, kar mu je prineslo oskarja, drugič v vsej zgodovini za film s področja gorništva. Leta 1975 je namreč dobil nagrado film, ki je pokazal neuspel poskus smučanje z vrha Everesta. Tokrat je ekstremni podvig uspel in opravil ga je Alex Honnold, ki v svetu plezanja zaseda mesto pri vrhu.
Idejo za njegov portret je dala sorežiserka filma Elizabeth Chai Vasarhelyi, poznavalci vedo, da je to žena vrhunskega plezalca in snemalca Jimmyja China. Pred tremi leti sta požela svetovno slavo z alpinističnim filmom Meru, ki smo ga videli tudi pri nas. Ideja je padla leta 2015 in od takrat naprej je sodelovalo na pripravi tega snemanja nekaj vrhunskih plezalcev-snemalcev, skratka Chinova stalna ekipa, ki je na dan podviga štela približno deset ljudi, med njimi dva, trije, ki so sploh zmožni splezati in bedeti cele noči in dneve v steni in čakati plezalca na določenem mestu. Vse te postopke, ki so vključevali tudi prilagoditve filmske opreme in snemanje zvoka, je ekipa pripravljala dve leti, ki jih je preživljala pod steno in v steni. Kot kažejo posnetki, ki krožijo po omrežju že od maja 2018, ko je film doživel premiero na festivalu Telluride, je ekipa premlevala hude etične probleme, dokler se niso poenotili, da zaupajo Alexu, da bo podvig izvedel, ko bo pravi čas, Alex pa je zaupal njim, da ga pri tem ne bodo motili in tako je tudi bilo. Resnost priprave in iskrenost ter inteligenca in tudi smisel za humor, ki so značilni za Alexa, pa so film približali tudi gledalcem. Tako je Honnold postal najbolj iskan sogovornik na festivalih, televizijah in celo univerzah in s svojo skromnostjo ter zbranim govorjenjem o svoji strasti navdihujoče prepričal tudi dvomljivce. Enako je uspelo filmu. Ne le, da v vseh nivojih in detajlih posname plezanje samo, ampak predstavi plezalca tudi kot osebo, ki nam je podobna z vsemi vsakdanjimi opravili, dogodki in razmišljanji. Film ima eno redkih lastnosti, da deluje avtentično in nas potegne v stvarni trenutek, da prikazuje stanje duha na obeh straneh, da je dokaz vrhunskega treninga in sposobnosti vseh vpletenih in da njegova čustvena plat nikoli ne uide z vajeti. V filmskem smislu se odlikujeta tudi montaža in glasba, gre pa za zgodbo z naraščajočim suspenzom, ki uspe gledalce prikovati na sedeže, kljub temu, da konec poznamo. Film ima tudi odprt konec, kar seveda odlično pooseblja ameriškega duha: upati si, zmagati in iti naprej. Tudi to je pripomoglo k najvišji gledanosti kakšnega dokumentarnega filma v Ameriki. Seveda brez Alexa Honnolda in Jimmyja China tega vrhunskega filma ne bi bilo. Zato imata zasluženo eden kipec, drugi pa kuverto z razglasitvijo rezultatov.
