Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bere Jure Franko.
Prevedla Urša Zabukovec; Ljubljana : Beletrina, 2019
Na prvi pogled je presenetljivo, da so na festival, ki je bil prvotno zasnovan kot pritrjevanje preobratu, ki ga je stroka poimenovala ‘čas kratke zgodbe’, vabljeni misleci in esejisti, ki si s fabuliranjem niso blizu. Siže že, fabula pa umanjka. Vendar Tatjana Tolstoj (pri nas smo jo spoznali z romanom Mjausk, ki v nadvse arhaičnih jezikovnih legah predstavlja primitivno civilizacijo po katastrofi) dokazuje, da je njen način obdelave gradiva literaren, blizu fikcijskemu, tudi kadar piše eseje. Izbor, naslovljen Tuja lepota, prinaša enajst kar najbolj različnih besedil: gre za spominske in potopisne zapise, pa tudi za postopke, ki se povsem približajo kratki zgodbi. Zadnja zapisa sta portretna, eden posvečen ruskemu nobelovcu Josifu Brodskemu in njegovem trmastemu tujstvu, saj ni hotel v domovino niti na obisk, tudi ko bi lahko in smel, drugi pa veselemu in z znanjem na debelo namazanemu vodiču po Leningradu, ki pozna vsak vogal svojega mesta in ga med ogledi veselo cuka; njegov prikaz je spomenik samoukom. Prej je vse mogoče, recimo spomini na dačo, v kateri se je gnetlo več kot ducat ljudi in v kateri so si svoje mesto prislužili tudi daljni sorodniki in družinski prijatelji, vendar za ceno njihove neskončne potrpežljivosti in umikanja hrupnim otročajem. Ali pa gre za popise Sankt Petersburga, ki v svoji fantastičnosti in neolepšani malo potegnejo na skrite in manj opazne Benetke, o kakršnih sta pisala ravno Brodski in Predrag Matvejević. Gre za zapise o skrivnostnih kotičkih mesta in splošnem ozračju v njem, ki pride polno do izraza, kadar ga napadejo atmosferilije. Sorodno je pisanje o Parizu, ki pa je vedno past za popotnico, tam se ji dogajajo nepredvidljive in strašne stvari, pozabi denar in grdo pade, da prodajalca začudi ta hipna sprememba v klošarko, avtomat ji odtuji kovček na metroju, neugodnosti pa preraščajo v zloslutnost. Ali pa pisateljica sedi v ameriškem lokalu, si v živo, pred nami izmisli ljubimca, profesorja za eksotično in izginjajočo kulturo, in vse zaplete, ki jih ima z njegovo ženo in svojo vestjo ter se ob tem sprašuje najbolj logično stvar, namreč kaj ji je tega treba, vse to pa duhovito in samoironično. Vendar tudi v skladu s splošnim vzdušjem ameriških kampusov, akademskega življenja in lahkotnega ljubimkanja v stilu Philipa Rotha – strokovnjaka za podvige profesorjev poželenja. Tolstojeva je pri popisih sugestivna in natančna, zna ustvariti razpoloženja in jih prilagoditi dogajalnim krajem; z ritmom ustvarja utrip različnih bivališč, skozi katera se pretika na svoji pisateljski poti. In tudi poklicev – nerazumnosti pri raznašanju telegramov in smrtni strah vseh, ki so jih nosili na prikrite naslove tajnih služb, so spomini na dijaško delo, s katerim si je služila žepnino.
Vsi zapisi niso lahkotni – eden govori o grozi zgolj niča, s slutnjo smrti in skrajno stisko smisla sooči svojega daljnega sorodnika Leva Nikolajeviča in Kazimira Maleviča, prvega s pomočjo dnevniških zapiskov, ob drugem analizira njegovo slikarsko gesto, njegov črni kvadrat na belem kot skrajen domet destrukcije izraznih sredstev na platnu. Pa vendar so eseji Tatjane Tolstoj v knjigi Tuja lepota živahno branje, napisani z dobrim poznavanjem snovi in preliti s humorjem in prodornim pogledom pod povrhnjico pojavov.
