Knjige

Joan Didion: Leto čudodelnih misli

Prevedla Miriam Drev; Ljubljana : UMco, 2018

s knjižnega trga
S knjižnega trga
foto: ars

Joan Didion je eno najbolj znanih imen literarnega žurnalizma 20. in 21. stoletja. Je nesporna umetnica pripovedovanja zgodb, ki pretanjeno prepletajo intimno ter družbeno in politično. Na novinarsko in literarno sceno je začela stopati v šestdesetih letih, ko se je v ZDA bohotil novi žurnalizem in njeno ime se pojavlja ob avtorjih, kot so Tom Wolfe, Gay Talese, Jimmy Breslin, Hunter S. Thompson, Gail Sheehy, George Plimpton, Norman Mailer in Truman Capote. Govorimo o prvi generaciji literarnih ali novih (kot se je skupina takrat imenovala) žurnalistov, ki so se pri pisanju opirali na leposlovna načela, obenem pa ima njihovo pisanje še vedno trdno in preverljivo dokumentarno bazo. Joan Didion je bila ena redkih  žensk, ki so prodrle v takrat pretežno moški poročevalski svet.

Danes zavedna Newyorčanka se je rodila l. 1934 v Kaliforniji, študirala na univerzi Berkeley ter se po zmagi na pisateljskem natečaju revije Vogue Prix de Paris preselila v New York in več let delala kot urednica te revije. Vrsto let je popisovala aktualne dogodke, potovala je po svetu, poročala o državljanskih vojnah v Južni Ameriki, o vojni v Vietnamu, o obdobju hladne vojne, o revolucionarnih dogodkih leta 1968. Njeni analitični in dobro raziskani opisi so vedno napolnjeni z empatijo in s humorjem, ki velikokrat meji na (samo)ironijo. Zadnja leta se Joan Didion intenzivno usmerja v intimo, konkretneje, še bolj odkrito in iskreno ubeseduje svojo lastno življenjsko izkušnjo. S knjigo Leto čudodelnih misli, ki je njeno prvo delo v slovenskem jeziku, je vstopila v samo srce intime spominskih zapisov in se lotila teme, ki je tako v leposlovju kot tudi v drugih diskurzih pogosto potisnjena na obrobje: žalovanje ob izgubi ljubljene osebe in soočanje z lastno smrtnostjo. Povod za nastanek knjige, ki je izšla leta 2005, je bila nenadna smrt njenega moža, pisatelja Johna Gregoryja Dunna leta 2003. Pet dni pred tem je bila hospitalizirana njuna takrat 37-letna posvojena hči Quintana Roo. Dve leti kasneje, nekaj dni pred izidom Leta čudodelnih misli, je umrla tudi Quintana; to zgodbo je Joan Didion na še bolj akutno iskren, razbolen in verjetno zato manj strukturiran način opisala v knjigi Blue Nights (Modre noči, 2011). Pripoved v Letu čudodelnih misli začenja z besedami, ki se skozi knjigo nekajkrat ponovijo kot mantra opominjanja na krhkost življenja.

Življenje se spremeni nanagloma.

Življenje se spremeni v trenutku.

Sedeš k večerji in življenje, kakršno poznaš, se konča.

Vprašanje samopomilovanja.

Ponavljanje je pogost stilski postopek Joan Didion; zdi se, kot da se z njim nekako instinktivno odziva na kaos, na tragedijo in izgubo. Skozi delo, ki je bilo nominirano za prestižno Pulitzerjevo nagrado, se tako sprehajamo skozi različna obdobja partnerskega odnosa med Joan in Johnom ter njuno hčerko, vseskozi pa nas Joan Didion tenkočutno, a tudi neprizanesljivo sooča z vsemi fazami izgube. Knjiga je polna detajlov iz njenega družinskega življenja, hkrati pa se avtorica zateka tudi k strokovnim (psihološkim, zgodovinskim, antropološkim in medicinskim) vidikom soočanja z boleznijo in s smrtjo. Tudi vplet znanstvenih dejstev in intertekstualnost besedila (v njene opise se tematsko vpenjajo tudi citati drugih literarnih del) avtorici pomagata pri prebolevanju neizbrisnih dejstev: »V težkih časih, kot so me navajali od otroštva, beri, uči se, predeluj, zateci se h književnosti. Podatki pomenijo obvladovanje. Glede na to, da žalost ostaja ena najbolj razširjenih stisk, ji je v književnosti prostor po vsem videzu osupljivo skopo odmerjen.«

Po zaslugi odličnega prevoda Miriam Drev je delo ikone ameriškega literarnega in  novinarskega polja Joan Didion Leto čudodelnih misli zdaj dostopno tudi v slovenščini. Potiska nas v srce nevihte smrti in nas razgalja. Vse do bistva.