Med 1600 in 1868 je Japonska uživala četrt tisočletja miru, stabilnosti in vsestranskega kulturnega razcveta. A ta blaginja ni bila brez svojih temačnih plati.

Ob koncu 16. stoletja je bila dežela vzhajajočega sonca globoko v krizi. Centralna oblast, ki sta jo poosebljala cesar in šogun, nekakšen japonski vojaški diktator, že dolgo ni imela omembe vredne moči, frakcijski spopadi med različnimi močnimi fevdalnimi gospodi, ki so hitro sklepali in še hitreje prelamljali taktična zavezništva, pa so v stoletju in pol nenehnega bojevanja Japonsko spravili na rob ekonomskega, vojaškega in političnega kolapsa. A potem se je nenadoma vse obrnilo. Trije nadvse nadarjeni voditelji – Oda Nobunaga, Toyotomi Hideyoshi ter Tokugawa Ieyasu – so uspeli v teku treh, štirih kratkih desetletij Japonsko vojaško in politično unificirati, no, Tokugawa Ieyasu pa je navsezadnje položil temelje novemu, nadvse učinkovitemu političnemu, družbenemu in gospodarskemu režimu, ki je deželo vzhajajočega sonca nato uspešno obvladoval nadaljnjega četrt tisočletja. Po letu 1600 je Japonska tako – proti vsem pričakovanjem – stopila v novo obdobje svoje zgodovine, v obdobje Edo, in uživala dobrih 250 let miru, stabilnosti in blaginje, ki po sodbi današnjih zgodovinarjev predstavlja vrhunec japonske klasične civilizacije, nekakšen zlati vek, ki je v zakladnico človeške civilizacije med drugim prispeval Bashove haikuje in Hokusajeve lesoreze, gledališče kabuki in čajno ceremonijo. Toda: kaj natanko je treba storiti, da se iz kaosa vojne rodi mir? Kaj je treba storiti, da tak mir nato traja in traja? In ne nazadnje: zakaj se je to v mnarsičem srečno obdobje japonske zgodovine navsezadnje moralo končati? – To so vprašanja, ki nas zaposlujejo v tokratnih Glasovih svetov. Gost pred mikrofonom: sociolog in japonolog, predavatelj na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Luka Culiberg.

Goran Dekleva