Ocene: knjige

Alex La Guma: Čas ptice ubijalke

Prevedla Zoja Skušek. Ljubljana : Založba *cf, 2018

s knjižnega trga
S knjižnega trga
foto: stockphotos

Ko je Fredric Jameson v članku Književnost tretjega sveta v času multinacionalnega kapitalizma (1986, slovenski prevod 2007), zapisal misel, češ, da nobene od kultur t. i. »tretjega sveta« ne moremo pojmovati antropološko neodvisno, je imel v mislih tudi pisatelje, kot je Alex La Guma. Tudi spremni zapis Abdula JanMohameda k romanu Čas ptice ubijalke iz leta 1979 se začne v podobni maniri, češ da leposlovja Alexa La Gume ne moremo ustrezno oceniti, če ne poznamo fašističnega apartheida, ki so ga vsilili južnoafriški Afrikanarji, potomci holandskih in francoskih hugenotov. Za Alexa La Gumo, ki je odraščal v politično zavedni družini, ki se je upirala južnoafriškemu režimu, uradno vzpostavljenemu leta 1948, zagotovo velja, da ponuja nov (črnski) pogled na »nas« (belce). V svojih romanih piše o negotovem življenju v slumih Cape Towna, pa o življenju v južnoafriškem zaporu in o gverilskih vojnah proti apartheidu, čeprav je trditev, da so njegovi romani zaradi artikuliranja načinov preživetja nebelega prebivalstva Južne Afrike socialistično realistični, vendarle problematična.

Abdul JanMohamed o zadnjem romanu Alexa La Guma Čas ptice ubijalke trdi, da ga je mogoče brati kot alegorično povest. Šiling Murile, ki so ga ravnokar izpustili iz zapora in se namerava maščevati za umor svojega brata, predstavlja izkoriščanega črnca; Meulen, ovčerejec, ki bi moral biti izvoljen v parlament, simbolizira moč Afrikanerjev in njihovo rasistično vedenje do temnopoltih Južnoafričanov; Edward Stopes, razočarani trgovski potnik, ki se znajde v napačnem času na napačnem kraju, predstavlja južnoafriškega liberalca angleškega rodu. Trojico povezuje nenaklepni umor Murilovega brata. Stopnjevanje konflikta med tremi »etničnimi« skupinami, ki predstavlja dramaturški lok knjige, se izteče v poraz apartheida. Četudi verjamemo takšnim bi- ali tripolarnim razdelitvam, kjer je tisto, kar spodjeda alegorijo, skrito v gube naključij, razberemo, da je poudarek Alexa La Gume vendarle na črncih, in ne na belcih. Njegovi antagonisti so resda postavljeni v vlogo upornikov ali žrtev, vendar so psihološko precizirani.

Jamesonov odgovor v primeru La Gumovih romanov, vključno z romanom Čas ptice ubijalke, bi bil torej predvidljiv: zgodba o zasebni posameznikovi usodi je alegorija konfliktnih razmer javne kulture in družbe tretjega sveta in ravno zaradi tega različnega razmerja političnega do zasebnega so nam besedila tretjega sveta tako tuja. Toda pri Alexu La Gumi skoraj ne moremo govoriti o klasičnem konfliktu med junakom in svetom, ampak o napetosti med posameznikovim doživljanjem sebe kot enkratnega subjekta ter oblastnim ravnanjem z njim kot z generično rasnim bitjem, ki zaradi rasne kategorizacije nima državljanskih in ekonomskih pravic. A v ospredju ni politična premisa ali, če uporabim Leninov izraz, »kulturna revolucija«, temveč avtonomnost literarnega dela.

Bolj kot o nacionalni alegoriji je pri romanu Čas ptice ubijalke smiselno govoriti o občutenju »mentalne oziroma rasne podrejenosti«, ki se v razmerah gospostva razvijejo v nekaj, kar postane stvar poezije. La Guma je mojstrski pripovedovalec, ki zna ustvariti spekter raznovrstnih pomenov in sporočil. Ne samo, da dopušča, da pripovedno besedilo nezahodnega sveta obstaja na ravni individualne izpovedi, pri čemer ga pogosto primerjajo z Zolajem, pri opisih pokrajine in posebej svetlobe pa bi ga lahko primerjali tudi s Camusom, temveč da s podrobnimi opisi enih in drugih ukinja Heglov opis razmerja med Gospodarjem in Sužnjem. Če gre vsa njegova empatija temnopoltemu Sužnju, mu tega seveda ne moremo zameriti.