Ocene: filmi

Vedrina

Vedrina si za izhodišče jemlje vprašanje o človekovem obstajanju, ki ga je mogoče strniti takole: smo naravna, svobodno odločujoča bitja ali pa zamišljene vloge, nesvobodne igračke?

Vedrina si za izhodišče jemlje vprašanje o človekovem obstajanju, ki ga je mogoče strniti takole: smo naravna, svobodno odločujoča bitja ali pa zamišljene vloge, nesvobodne igračke, ki lahko ravnajo le skladno z vnaprej napisanimi pravili stvarnika? S takšnim vprašanjem se je npr. ukvarjala franšiza Matrica, a podobnost z Vedrino je zgolj v tem izhodišču. Medtem ko je Matrica del znanstvenofantastičnega žanra, nasičenega s podobami iz sveta visoko razvite umetne inteligence in računalniške virtualnosti, je Vedrina pravo nasprotje tega: dogaja se na odročnem, sicer popolnoma civiliziranem otoku, po vsem sodeč nekje v ZDA, kjer pa razvoj poteka počasneje in zato tudi tehnološki napredek precej zaostaja za npr. tistim v velemestih.

Tu živi Baker Dill in si prizadeva uloviti velikansko tuno, ki jo ima večina drugih prebivalcev otoka za utvaro. Nekega dne na otok pride Bakerjeva bivša žena Karen in izvemo, da je Baker veteran iraške vojne in ima sina Patricka, ki je zdaj posvojenec ženinega novega moža; Karen Bakerja prosi, naj čez dva dneva njenega moža odpelje na lov na tuno in ga na morju ubije, saj je nasilen tako do nje kot do Patricka. V tem trenutku Vedrina izraziteje postane psihološki triler, saj se mora Baker odločiti, ali bo spremenil svoj življenjski cilj: bo lov na tuno zamenjal z umorom? Vse bolj postaja jasno, da trpi za neke vrste amnezijo, saj se ne spomni skoraj ničesar iz svoje preteklosti, ne ve npr. niti, kdaj in kako točno je prišel na otok, na katerem živi.

Strukturna odlika Vedrine je, da terja stopnjevano pozornost do podrobnosti in s tem ohranja napetost, izhajajočo iz dveh mogočih nasprotij: je tisto, kar vidimo, resnično dogajanje ali je metafora nečesa drugega, in če slednje, kakšen je ključ do njenega razumevanja? Ne da bi odgovorili na to vprašanje, omenimo nekaj teh podrobnosti, skozi katere se v filmu prefinjeno oglaša vprašanje, ki smo ga nakazali v izhodišču. Ker je dogajalni prostor majhen otok, kjer vsak prebivalec najbrž že vse življenje počne isto stvar, ni presenetljivo, da se nekateri prizori skoraj ponavljajo: en dan je pač v takem okolju podoben drugemu. Tudi npr. način, kako Baker vstaja iz postelje, kako si oblači hlače, ko odhaja od svoje ljubimke, kako skrbi za osebno higieno in kako se vozi od bivališča do pristanišča ter pri tem vedno počaka na zeleno luč na semaforju, so čisto mogoče osebne navade, ki v življenju posameznika ohranjajo red. Izkaže se, da Vedrina zastrto prikazuje dolgotrajno prizadevanje posameznika, da bi psihološko vzdržal trpljenje, ki mu je podvržen – za kakšno in čigavo trpljenje gre, pa da odgovor lahko le pozoren ogled.