Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Jure Franko.
Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
Najodmevnejši obletnici leta 2018 – stoti obletnici konca prve svetovne vojne in smrti Ivana Cankarja – sta se v knjigi Leta strahote: Slovenci in prva svetovna vojna znašli v posebnem dialogu. Njena avtorja, zgodovinarska kolega Petra Svoljšak in Gregor Antoličič, sta na začetek in konec, precej nenavadno za strokovno knjigo, postavila Cankarja s črticama Gospod stotnik in Kostanj posebne sorte. Vsaj toliko zaradi obletnic kot zato, ker je naš največji mojster besede s tema kratkima besediloma iz zbirke Podobe iz sanj znal bolj prepričljivo ponazoriti srh vojnih grozot, kot jih more še tako impresivna statistika ubijanja in uničevanja.
Tone Partljič, povabljen, da v predgovoru odstre pisateljev pogled na Cankarja in njegov čas, je pod naslovom Ivan Cankar – včeraj in danes presegel okvir prve vojne. Zajel je celoten »Cankarjev čas«, zlasti zadnji desetletji »večne« habsburške monarhije. Cankar je bil eden redkih, ki je še pred streli v Sarajevu javno napovedal njen bližnji konec. Zgodil se je v letih strahote, ki so prav v Podobah iz sanj dobila svoje zrcalo. Obenem je slovenska proza s to zbirko črtic, napisanih v letih 1914–1917, po Partljičevih besedah ‘priplezala’ na sam vrh Parnasa, zato v njej vidi prelomnico tako v slovenski književnosti kot tudi v Cankarjevem opusu in utemeljitev odločitve za postavitev dveh črtic iz zbirke za uvodni in sklepni akord zgodovinopisnega jedra knjige. Njegova avtorja sta v tem posegu videla most, ki naj bralca iz literarnega dojemanja prve svetovne vojne popelje do zgodovinskih dejstev.
Petra Svoljšak in Gregor Antoličič sta se še večkrat neposredno in posredno vrnila k Cankarju. Na njegovi drobni, skupaj le dobre štiri strani obsegajoči mojstrovini sta se odzvala tako, da sta v večini poglavij v ospredje postavila človeško plat sicer kar najbolj nečloveškega početja, vojne. Velike vojne, kot so v primerjavi z obsegom prejšnjih spopadov imenovali prvi, totalni spopad, ki se je razširil na vse celine in neusmiljeno posegel v življenja milijonov večinoma brezimnih posameznikov in posameznic ter desettisočev, ki so se, tako kot pripadniki habsburške dinastije na eni ter na drugi strani pacifistka Bertha von Suttner, zakonca Pivko in upornika Franc Bajželj in Anton Hafner, v zgodovinski spomin zapisali tudi s svojimi imeni in dejanji.
Monografija Leta strahote se, drugače kot je v zadnjih letih izzvenela večina prikazov vloge Slovencev med prvo svetovno vojno v dogajanju na ozemljih, ki so jih naseljevali, ne ukvarja le s soško fronto, »mitološkim prostorom obrambe slovenskega prostora pred zavojevalsko italijansko vojsko«. Veliko pozornosti, tudi s skrbno izbranim slikovnim in dokumentarnim gradivom, sta namenila zaledju, »notranji fronti«, in drugim bojiščem, od Srbije in Galicije do Tirolske, posejanim z grobovi padlih in umrlih Slovencev.
Avtorja menita, da je prva svetovna vojna v političnem smislu, zlasti s posledicami na mirovnih konferencah sprejetih odločitev, Slovencem prinesla veliko večje spremembe kot druga vojna. Pri tem je že prva, še veliko bolj pa druga Jugoslavija to dejstvo prikrivala in odrivala na račun poveličevanja osvobodilne in združevalne vloge svojih oblastnih elit. Šele leta po osamosvojitvi so dala zagon raziskovalni vnemi zgodovinarjev, specializiranih za drugo polovico 19. in predvsem prvo polovico 20. stoletja, ki so jo do temeljev pretresli dve svetovni vojni in veriga revolucionarnih prevratov.
Petra Svoljšak in Gregor Antoličič ugotavljata, da so bili Slovenci kljub pripadnosti južnoslovanskim narodom »zaradi stoletnega bivanja pod habsburško krono v svojih navadah in značaju bolj nemško uradniški kot pa balkansko ležerni«. In da »z razpadom monarhije pač ni bilo druge možnosti kot južnoslovanska pot, ki se je končala leta 1991«.
Leta strahote posebej razkrivajo dozorevanje razmer pred veliko vojno, med njo in neposredno po njej, ki so to pot omogočile. Slovenski prostor – od Gorice, nekakšnega simbola soškega bojišča, do Maribora s poveljstvom za vodenje vojne proti Italiji – je bil namreč, čeprav formalno zaledje, eno samo veliko vojno območje. Avtorja ga – prvič tako načrtno – prikazujeta kot celoto, organizirano za oskrbovanje vojaških enot ter razporejanje ranjencev in beguncev v vojaških in civilnih kompleksih. Ker je bila večina moških na bojiščih ali v ujetništvu, so morale njihovo tradicionalno vlogo prevzeti ženske in celo otroci, medtem ko so ruski in italijanski ujetniki delali v industriji, kmetijstvu, pri infrastrukturnih projektih itn.
Monografija Petre Svoljšak in Gregorja Antoličič Leta strahote : Slovenci in prva svetovna vojna je z razkrivanjem vloge vseh teh skupin – ponazorjene z izpričanimi usodami posameznikov in kronološkim pregledom – pa tudi svojevrstne simbioze, ki je, kot pravita, tvorila neuklonljivo vojno skupnost, veliko prispeva k lažjemu razumevanju vpliva velike vojne na slovenski prostor in njegovo prebivalstvo. »Dokler je ta skupnost zdržala na domači fronti,« povzemata, »je držala tudi vojaška skupnost na fronti. Toda ko se je začela lomiti prva, se je zlomila tudi druga …«
