Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Ljubljana : LUD Literatura, 2018
Nataša Kramberger je nepredvidljiva pisateljica; po z ruralnim okoljem v štajerskih goricah navdihnjenem fragmentarnem prvencu romanu Nebesa v robidah, v katerem se pisava kmalu čudežno razprši na sodobne urbane prostore in dobi kozmopolitske razsežnosti, je napisala še satiro na razprtije vseh vrst Kaki vojaki in zbirko potopisov Brez zidu, v katerih popisuje bivanje v svojem drugem domu, Berlinu. V romanu Primerljivi hektarji piše iz prostora nekje vmes in mestoma humorno premišljuje o svoji razpetosti med dvema domovoma, s poudarkom na tegobah in nepredvidljivostih, ki so jo doletele v trenutku, ko je prevzela materino kmetijo.
Roman ima obliko setvenega koledarja, razdeljen je na dvanajst po mesecih naslovljenih poglavij. Začne se jeseni, v času sajenja sliv, vmes je nekaj dramatičnih epizod o boju z muhavo naravo, ki zagrozi z zmrzaljo ravno v času, ko bi morale rastlinice dobro pognati in pokazati, da so se prijele, vmes je kar nekaj tistega obupa in nemoči, ki ju poznamo iz realistične tradicije romana o zemlji in tistih, ki od nje živijo in živijo slej ko prej težko. Vendar Krambergerjeva ne zapade v žanr krvi in zemlje, niti ne gre za poveličevanje vrnitve k zemlji iz velemestnega vrveža in stresnosti, takšna drža vrnitve k naravi je kvečjemu problematizirana ali celo osmešena. Roman je tako niz poglavij iz vsakdana pisateljice in zraven kmetovalke, ki se mora vsega še priučiti, ki ji starejši ves čas grozijo, da je njeno početje jalovo, da se premalo briga za večne zapovedi, da je od narave tako rekoč odtujena. Kot ekološka kmetovalka in zeliščarica se mora otepati vseh, ki ji skoraj demonično svetujejo obilno škropljenje in gnojenje namesto doma pripravljenih zeliščnih zvarkov. Vendar se ne pusti; referentom drzno odgovarja, da nima mehanizacije, birokratom se zdi sumljiva, ker ne kaže dovolj vneme in optimizma in se jim zdi, da nekaj prikriva; kot pisateljica pač izpisuje utopijo, ki se nikakor noče uresničiti na terenu. Stisnjena med tradicionalne kmete in njihove vnuke išče lastno pot in ta ni prav lahka. Občasno zato v romanu prevladuje obup, ko sušo v hipu nadomestijo obilne in zlovešče nevihte, ki ruvajo drevje, obupuje, ko se srnjak drgne ob mlada drevesa in jo izziva, ko v aprilu pomrznejo vse sadike trte, s katerimi je hotela pomladiti vinograd. Občutki utrujenosti in kdaj pa kdaj celo malodušja pa se mešajo z vzhičenostjo nad močjo in darežljivostjo narave: ko pokrije dno prikolice z lastnim ječmenom, ko ptice v starih duplih v sadovnjaku napolnijo gnezda in čivka vsepovsod, ko je zemlja po snegu prhka in obeta obilno letino.
Krambergerjeva je ves čas razpeta med dva polovična poklica, od katerih noben ne omogoča preživetja. Z njive in sadovnjaka divja na literarni večer, med bivanjem v Berlinu se ji vse zaraste in se mora potem prepozno bojevati s plevelom, nič kaj rahločutni sosedje pa ji jemljejo še ostanke poguma. Vendar Primerljivi hektarji – roman je dobil naslov po birokratskem primerjanju malih kmetovalcev s tistimi s pravimi stroji in velikimi polji – niso samo pričevanje o boju na požiralniku, o vrtačah, ki jih ni mogoče strojno obdelovati, o vremenski muhavosti, na katero se odzivajo posevki in venejo. Roman govori tudi o izgubljenem stiku z naravo, pa tudi z vsem tistim, kar je nekdaj sestavljalo miselni svet ruralnega prebivalstva. Tako ni presenetljivo, da so v poglavjih pogoste reference na stare ljudske vraže in običaje, ki so nekdaj predstavljali priprošnje vsem silam, ki krojijo naravni red. In med temi je pogosta starozavezna prilika o izgonu iz raja zaradi použitja sadu spoznanja, nakar so bili naši predniki prisiljeni kmetovati in jesti kruh v potu lastnega obraza. Nekateri prozni fragmenti Primerljivih hektarjev so celo napisani kot litanije, kot tisto ponavljanje in zaklinjanje, kot ga poznamo recimo pri kolektivnih in monotonih zemeljskih delih, recimo v pesmih obiralcev bombaža, ki so predhodnik bluesa.
Krambergerjeva pa ne deluje samo na eni fronti, njen aktivizem se proži tudi ob podiranju dreves v parku v Berlinu, nizko intenzivno rast kmetije podčrtuje s pravo malo katastrofo, ki naj bi bila povzročena v imenu napredka, v resnici pa s špekulantsko logiko investicij in kapitala. Drugo fronto bije z birokracijo, ki ji posreduje neskončne sezname šifer in kratic, spise v žanru subvencijske in kmetovalske latovščine, ki zahteva obilo naporov celo za pisateljičino stopnjo pismenosti, pa še tesnobnost ob premišljevanju, ali ji bo uspelo zadostiti vsem pogojem. Sodobni kmetovalec, posebej če razmišlja mimo uveljavljenih načinov, je med kladivom in nakovalom, med naravo s porušenim ravnotežjem, na široko zastrupljeno s pesticidi, in med tistimi, ki skrbijo, da naj bi subvencije prišle v prave roke.
Kljub ujmam in pogostim kmetovalskim nevšečnostim je roman Nataše Kramberger Primerljivi hektarji duhovito napisan. Tudi kadar v dialogih opisuje boj na birokratski fronti ali popisuje napade tesnobe in negotovosti, tudi kadar se odkrije nova past, ki preti zaključiti projekt kmetovanja. Ob pisanju ves čas vidimo pisateljico in njen zdravi kmečki razum, ki je seveda v nasprotju z uveljavljenimi prepričanji, še bolj pa z njivsko in sadjarsko prakso. V romanu ugledamo pisateljico, ki zna vešče popisati svojo zgodbo, na videz lahkotno in duhovito tudi takrat, ko slutimo tesnobno oziranje proti prihodnosti.
