Odmevna razstava v Momi je v ospredje postavila pomen in vrednost naše modernistične arhitekturne dediščine v sodobnem kontekstu.
Sredi tega meseca so v njujorškem Muzeju moderne umetnosti zaprli razstavo Towards A Concrete Utopia oziroma v približnem prevodu H konkretni/betonski utopiji: Arhitektura v Jugoslaviji med letoma 1948 in 1980. Razstava, ki je bila odprta kar pol leta, je bila izredno odmevna. Kritiki niso skoparili ne z navdušenjem nad samo kakovostjo predstavljene arhitekture in urbanističnih rešitev, ne s poglobljenimi razmisleki o tem, kako lahko jugoslovanske arhitekturne rešitve z drugačnega zornega kota osvetlijo nekatere današnje družbene probleme. Kako pomembna je umestitev jugoslovanskega modernizma na svetovni arhitekturni zemljevid in kakšna je njena vrednost in pomen za nas, ki z njo vsakodnevno živimo, smo se v Glasovih svetov pogovarjali z direktorjem Muzeja za arhitekturo in oblikovanje Matevžem Čelikom, dr. Niko Grabar s fakultete za arhitekturo in umetnostno zgodovinarka prof. dr. Beti Žerovc z ljubljanske Filozofske fakultete.
