Zakaj nas Kocbekova nesrečna, nepraktična, nekonformistična politična drža vendarle lahko navdihuje, ko gradimo skupno življenje v suvereni Sloveniji

Na državnem pogrebu Edvarda Kocbeka novembra 1981, je Milan Kučan, ki je govoril v imenu tedanje oblasti, izrekel oceno, da Kocbek kot protagonist slovenske politike 20. stoletja ni imel srečne roke. Na prvi pogled se zdi, da je imel Kučan še kako prav – Kocbek je večji del svojega udejstvovanja v politični areni pač preživel kot obstranec, brez odločujočega vpliva na potek dogodkov. Od sredine tridesetih let, ko je z odločno gesto prvikrat stopil na oder slovenskega javnega življenja in jasno obsodil koketiranje Cerkve s Francovimi fašistoidnimi uporniki v Španiji, do sredine sedemdesetih, ko je prvi odkrito spregovoril o množičnem povojnem poboju domobrancev, se je namreč vedno znova zapletal v ostre spore tako rekoč z vsemi centri družbeno-politične moči na Slovenskem. V številnih krogih je zato postal persona non grata, posebej prelom s partijo pa je bil zanj, kot vemo, usoden, saj ga je zaradi tega doletel nekakšen notranji izgon, potopitev v zapovedan molk, spričo katerega niti svoje poezije dolgo ni smel objavljati. Je s tem rečeno vse? Smemo Kocbeka politika, kolikor pač ni imel srečne roke, preprosto prepustiti zgodovinski pozabi in se raje posvetiti njegovemu književnemu opusu, ki danes velja za enega najbolj dovršenih v zgodovini slovenske literature? Ali pa je, nasprotno, celo v Kocbekovi nesrečni, nepraktični, nekonformistični politični drži nekaj pertinentnega, nekaj živega, nekaj, kar nas lahko navdihuje, ko gradimo skupno življenje v suvereni nacionalni državi, za katero smo se odločili pred 28 leti? – To vprašanje nas zaposluje v tokratnih, prazničnih Glasovih svetov. Pri iskanju odgovora nam pomaga filozofinja, sociologinja in publicistka dr. Spomenka Hribar, ki je tako o Kocbeku politiku kakor o Kocbeku pesniku napisala več poglobljenih razprav.

Goran Dekleva