Avtorica recenzije Tonja Jelen
Bere Aleksander Golja.
Maribor : Kulturni center, 2018
Pesnik in literarni kritik Andrej Lutman je v zbirki spisov Iz knjig v knjigo dosegel učinek dvojnosti – na eni strani so refleksije in zamisli o pisanju vredne razmisleka, a kaj ko zaidejo v nemilost spraševanja, ali je pesnik postavljen v kot obtožb in posmeha ali na piedestal čaščenja. Lutman z nenehnim gostobesednim navajanjem misli zazanka samega sebe. Nakopičene povedi in razne teze – naslovi preslikavajo le same sebe.
Zbirko Iz knjig v knjigo lahko po tematiki razdelimo na dva dela, in sicer na besedila, ki vsebujejo niz misli in predpostavk o umetnikovem nastajanju poezije in redko proze, ter na spise o posameznih pesnikih, zaradi takšnih in drugačnih razlogov v večini odrinjenih na obrobje. Ti spisi so najbolj dovršeni, še posebej v odbiranju citatov in pesmi, zlasti v obravnavi avtorjev, kot so Nevin Birsa, Regina Kralj, ki je psevdonim, Dušan Jelinčič in France Pibernik, vendar jim umanjka resnejša analiza ali vsaj poglobljena interpretacija citiranih pesmi.
Lutman se tako v največji meri osredotoča na avtorja, ki je torej lahko konkreten ali splošen pesniški osebek, kot ga imenuje. Pomembni so mu pesnikovo ustvarjanje, navdih, proces pisanja ter besedje in literarne figure, ki jih razvija. A vse to deluje preveč zakrnelo in površno. Čeprav lahko iz zapisanega zaslutimo marsikatero teorijo in predpostavko, globlje in konkretneje spisi niso izpisani.
Lutman sicer pisanje poezije – pesnjenje dojema in opisuje kot nekaj erotičnega, kot pragibalo vsega, in se v navdihu približa esejem Octavia Paza, vendar le redko doseže takšen učinek zapisanega. Moški in ženska, spreminjane njunih življenj in vmes zasidrana poezija, drznost razmišljanja in osmišljanje življenja so sicer nastavki, ki pa niso izpeljani do konca. Spisi so po idejni plati sicer resda zanimivi in privlačni, a se v večini teh vse podre v sami strukturi in izpeljavi sestavkov, ki niso dodelani in izbrušeni. Pogosto delujejo le kot zapiski, ki potrebujejo čas, ali – kot avtor primerja pesnika z obrtnikom – nekaj spretnosti, da pridejo do pravega izraza, izbrušenosti. Nerodno in umetelno izražanje, pomanjševalnice, različna poimenovanja pesnika, ki ga lahko ali častijo ali nanj gledajo zviška, že skorajda infantilen pogled na pisanje … vse to povzroča, da so spisi težko berljivi in nejasni.
Čeprav posamezni spisi ne delujejo kot celota, se tu in tam pojavijo kakšne misli, ki so jasne in bi lahko kot posamezne enote, iskrice v literarnih delih zaživele po svoje, npr. iz spisa Od kod pesništvo?: »Vedno izmakljiv, ves hoteč v brezčasje, bivajoč v in ob svojem času pesnik pronica v vse in vse pronica vanj,« ali v spisu z naslovom Spraševanje lastnega, v katerem v celoti izpelje pesnikov povod in postopek pisanja, ali kot pravi avtor: »Pevec, se pravi tisti, ki igro spremlja z glasbo, je prisiljen znova uglasiti svoje glasbilo, saj je igra tista, ki sproža in določa potek pesmi.«
Andrej Lutman tako neprestano niza razmisleke o pisanju pesmi, a skozi vsak spis ostaja na isti točki. Le redko svojo misel razprede do te mere, da bi sledil teoretskim prvinam samega dela ali da bi vsaj lahko kaj razbrali. Spisi zato delujejo le kot zamisli, kaj so in od kod torej vzgibi za pisanje poezije. Pristop je v veliki meri naiven in s tem nič kaj suveren. Vse ostaja le na površju. Zbirka Iz knjig v knjigo je tako sicer dobra zasnova, a bi bilo treba seči bolj poglobljeno in analitično, saj spisi delujejo le kot popreproščena besedila, ki bi rada prepričala mladega bralca oziroma bralko, da je pisanje lahko nekaj božanskega, za kar pa je treba tako ali drugače pogosto trpeti.
