Rodin_01

V zadnjih dveh desetletjih 19. stoletja je bil Auguste Rodin na vrhuncu svojih ustvarjalnih moči. Kot uveljavljen in priznan kipar je začel dobivati velika državna naročila in izdelal nekatere izmed svojih največjih mojstrovin. V poetiki ga je še posebno navdihnilo sveže razmerje z mlado in nadarjeno vajenko, pomočnico in ljubico Camille Claudel, v katerem je raziskoval meje čutno sprejemljivega za občinstvo in iskal možnosti izraza v abstraktnejših oblikah.

Za portret umetnika, ki je utiral pot v modernizem, je igrani film z lakoničnim naslovom Rodin presenetljivo klasičen, v tem smislu, da na trenutke pravzaprav prikliče obdobje prvih nemih filmov, ki so se rojevali približno hkrati. Na vizualni ravni sicer filmu ne moremo očitati ničesar; gre za natančno poustvaritev Rodinovega ateljeja ter prefinjeno uporabo svetlobe in skoraj monokromatske barvne lestvice, s katero sijajno poudarja umetnikovo obvladovanje izraznega medija. Pri tem bi skoraj lahko uporabili pojem haptičnost, ki je še toliko zanimivejši, ker režiser Jacques Doillon v dveh urah tako rekoč ni zapustil tega prostora. Seveda lahko razumemo izhodiščno motivacijo, da gre za »vpogled v umetnikov atelje« v pomenu raziskovanja ustvarjalnega procesa, toda rezultat je nenavadno statičen in moreč v razpetosti med snovnim in duhovnim. Še posebno glede na to, da je bil Rodin kot umetnik in premišljevalec zelo strasten, tako zasebno kot ustvarjalno pa svobodnih pogledov na telesnost.

Doillon je seveda v okviru pripovedi odkljukal obvezne točke Rodinove biografije, vendar se zdi, da te zgoščene, splošno znane točke malodane prezira: v filmu se dobesedno sprehodijo mimo Hugo, Monet, Rilke, Cézanne in drugi sodobniki, k umetnostnozgodovinskemu okviru pa doprinesejo komaj kaj. Tisto, kar ostane po ogledu, je predvsem Doillonova konceptualna prostorska odločitev, da nas bo zaprl v Rodinov atelje, v katerem dobesedno telesno trpimo z njim ob nastajanju njegovih največjih del.

Kot kaže zaključni prizor, pa gre seveda pri tem za presegajočo izkušnjo, saj Rodinova umetnost ni časovno omejena … Zato bi bilo Doillonovega Rodina verjetno smiselno razumeti v družbi filmskih transcendentalistov Dreyerja in Bressona, ki jima ne gre za gledalski užitek na prvo žogo.