Avtor recenzije: Urban Tarman
Bere: Aleksander Golja
Ljubljana : Založba NSK, 2017
Tekstualna produkcija filozofa Petra Mlakarja redno vključuje razmišljanja o vzvišenem, presežnem, božjem – ter o človekovi telesnosti, mesenosti in, da, – tudi užitkih. V knjigi Nad si zastavlja zahtevno nalogo, ki pa sodi v polje njegovega siceršnjega zanimanja. Podaja se v temeljno filozofsko disciplino, v ontologijo, da bi bralstvu ponudil razmislek o tistem, kar je pred ontologijo in kar je pogoj biti same. Avtor že v uvodu izvirno pristopi k temi. Časovna prislova »pred« in »po«, s katerimi si ontologija tradicionalno pomaga pri temporalnem mišljenju tistega onstran biti, zamenja s prislovoma »pod« in »nad«, da bi tako segel prek sebe – iz biti v nič – in po vzoru Dionizija Areopagita izpeljal, da je bit »iz nečesa, kar ni bit«.
Iz česa torej je bit? In ali je zamenjava časovnosti s prostorskostjo bistvena in pri avtorju celo vrednostno zaznamovana? Za Mlakarja je gotovo bistvenega pomena, kakor je zanj bistven sam starogrški filozof, teolog in cerkveni oče Dionizij Areopagit s svojim radikalnim prevratom zahodne metafizike, kot jo je razvila denimo sholastika. Kot piše Mlakar, je Bog v nekem drugem razredu ali kategorialnem aparatu, oziroma, »da ga ni, je lahko sámo njegovo pojavljanje za nas.« Nič in pojem zanikanja sta že iz Boga. Bog se namreč ne more zanikati, ker kot absolutna resnica že vsebuje lastno zanikanje. Potem ko Mlakar izpelje dokaz za obstoj Boga, nadaljuje z razvijanjem pojmovnosti, ki jo je s pomočjo starogrškega filozofa poimenoval »nad«. »Nad« po njegovem predstavlja vse tisto, kar uhaja človekovemu spoznanju in česar človek s svojo pametjo ne more zajeti.
Na tem mestu knjiga preide na širšemu bralstvu zanimivo področje. Mlakar se kot idealist sooči z empirizmom, vendar ga ne zavrne. Prav nasprotno: konkretno biokemijo možganov, kakor deluje na naše mišljenje, prepričljivo poveže s samozavednim heglovskim duhom, ki povzroča, da se idejne in duhovne entitete v možganih zgodijo. Duh je prek jaza ugnezden v možganih, zato so naše misli, kot izpeljuje Mlakar, intervencija od možganov drugačne bitnosti. Čeprav se ta z možgani usklajuje, da nekaj sploh zaznamo kot realno idejo, jih presega, kajti možgani kot končen fenomen ne bi vedeli za neskončnost, če ne bi bili prek duha na njej udeleženi.
Če sklenem: Mlakarjevo esejistiko v knjigi Nad odlikuje jezikovna bujnost in miselna doslednost, ki jo v iskanju pravega miselnega odtenka rad brusi s pogostim parafraziranjem, z ironičnimi vrinki in medmeti. Bralca utegnejo njegove retorične figure razvedriti in celo vznevoljiti, čeprav mu bodo najpogosteje predstavljale oporo pri napredovanju skozi besedilo. Z veliko gotovostjo lahko zapišem, da Peter Mlakar spada med tiste avtorje, katerih slog je bistveni del sporočila. In to je pri njem bistveno: delček neskončnega počiva tudi v nas in to je naša duša.
