Avtorica recenzije: Katarina Mahnič
Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja
Novo mesto : Goga, 2018
Pri novomeški založbi Goga je pred nekaj meseci izšel roman slovenskega filozofa, pisatelja, sociologa, dramatika, esejista in prevajalca Mirta Komela z naslovom Medsočje. Na platnicah knjige preberemo, da je to “detektivski roman, ki se drži žanrskih pravil tako, da jih krši, pri tem pa preskakuje v registre psihološkega, filozofskega, nadnaravnega, grozljivega. Nič ni tako, kot se zdi …”
Na Slovenskem je v kratkem času prišlo na knjižne police kar nekaj dobrih kriminalnih romanov, tako prevedenih kot domačih. A če si ljubitelji tovrstnega žanra od Komelovega dela obetajo kratkočasno in napeto zgodbo, ki jo bodo na dušek prebrali in prav tako hitro pozabili, se motijo. Medsočje je vse prej kot preprosta pripoved, še več – težko bi bila bolj zapletena, bolj zagonetna, bolj večplastna; zahteva zbranega bralca in nenehno napenjanje možganov. Pravzaprav je na trenutke prav nadležna, sploh na začetku, ko se dolgo nič ne zgodi, ampak se skozi protagonistove oči stran za stranjo premikamo po kraju, ki naj bi postal mesto zločina, in počasi spoznavamo njegove posebnosti ter bolj ali manj čudaške prebivalce. Glavni junak (raje recimo antijunak) Erik Tlomm po živčnem zlomu na ženino in psihiatrovo pobudo pride v Medsočje, majhen kraj ob Soči, in se naseli v hiši ženinega pokojnega dedka. Zdravilne učinke narave preizkuša na sprehodih po strašljivih gozdovih, za razvedrilo pa zahaja v slaščičarno Zlati zob, kjer ga Magdalena, prelestna županova hči, na katero vrže oko, pita s čokosadnimi pitorticami. Za terapijo piše dnevnik, zraven se trudi pisati roman, ko se v Medsočju zgodi umor, pa kot bivši novinar pošilja tudi časopisne članke ter celo aktivno sodeluje pri kriminalistični preiskavi. Prav Magdalena namreč postane žrtev gnusnega zločina. Erik v svojem dnevniku slikovito opiše:
“Zavijem okoli drevesa in se soočim s prizorom, ob katerem mi zledeni kri v žilah in nad katerim se za trenutek odpre nebo tako, da močan snop sončne svetlobe osvetli prizorišče in zamrzne dogajanje: dekle – golo, umazano, premočeno, negibno –, položeno v praznino drevesne vrzeli, z rokami, razpetimi na dvoje poganjkov razklanega debla, prav kakor da bi bila pribiti Jezus na križu ali razgaljena Andromeda v nevidnih verigah.”
V Medsočje se zgrnejo preiskovalci, med njimi tudi lepa detektivka Dante. Za delovnega partnerja si izvoli prav Erika, saj se ji kot tujec zdi najbolj nepristranski. Skupaj raziskujeta skrite, potlačene, tudi pregrešne stvari, in ko se bralec že udobno sprosti, ker se je zadeva končno začela razpletati tako, kot se za kriminalko spodobi, Dante izjavi, da je med njenimi favoriti za morilca tudi … Naj vam razkritje imena ne pokvari bralnega užitka, se pa zgodba kmalu divje obrne v povsem nepričakovano smer in zapusti Medsočje, samo da se lahko na koncu spet zmagoslavno vrne vanj – ali pa tudi ne.
Težko je napisati kaj več o romanu, ki je poseben prav zaradi svoje nedorečenosti in spretnih zasukov. Okvirja ga “uredniško pojasnilo”, ki ga podpisuje Mirko Melt, da je pričujoči tipkopis našel sredi ruševin od potresa uničenega Medsočja. S potresnimi sunki se knjiga tudi zaključi, medtem ko se Erik mrzlično ozira za krajem, kamor bi skril svoj rokopis.
“Kljub temu, da slišim, kako Medsočani že vdirajo v hišo, udrihajoč s sekiro po vratih, se ne menim za lastno varnost, marveč s pisateljsko predanostjo pretipkam še zadnje vrstice, resnice in dvome svojega dnevnika na pisalni stroj. Ampak ne, to ne morejo biti samo njihovi udarci, saj čutim, da se zdaj trese že cela hiša – kaj hiša? Celoten kraj – vse se trese!”
Ob že tako pisanem naboru različnih pripovednih načinov, od dnevniških zapiskov, osnutkov romana, časopisnih člankov in opomb na robu strain, se Mirt Komel rad obrača h klasični literaturi, vpleta lokalno mitologijo, se diskretno poigrava z metaforami in aluzijami ter spretno izkoristi svojo filozofsko-sociološko podstat. Knjiga je obarvana s črnim humorjem – na primer ob ironičnem preizpraševanju glavnega akterja o lastnem bivanju, tudi lastni ustvarjalnosti. Ker je Komel zapriseženi oboževalec kultne serije Twin Peaks, bralec nehote išče primerjave. Od Boga pozabljen kraj, vaški posebneži, temačne skrivnosti, pridna lokalna lepotička, ki se ponoči prelevi v razuzdanko, detektiv, za katerega ne veš čisto, kam bi ga dal … Vendar me po drugem branju Medsočje v vsej svoji raznolikosti, grozljivosti in nepredvidljivosti veliko bolj spominja na psihološko kriminalko Dennisa Lehana Zlovešči otok iz leta 2003, po kateri je bil posnet tudi film z Leonardom di Caprijem v glavni vlogi. Kadarkoli jo prebereš, se ti na tistem otoku za norce odstre drugačna resnica. Zanima me, kaj novega bom odkrila, ko se bom, nekoč, v Medsočje podala tretjič. Ravno zaradi te izmuzljive negotovosti (ki te na trenutke celo razjezi, saj precej spominja na prevaro) bo Komelov roman še kdaj zanimivo vzeti v roke.
