Rossen Milanov je dejaven po vsem svetu, večino svojega dela pa ustvari v delu s tremi orkestri iz severovzhoda ZDA. Svoj pečat je pustil zlasti v 11-letnem vodenju Orkestra iz Philadelphie. V Bolgariji je študiral oboo in dirigiranje, se odpravil v ZDA na dodaten študij dirigiranja in tam med drugim prejel štipendijo poimenovano po Brunu Walterju. Milanov je od leta 2006 že večkrat dirigiral Simfonikom doma in na tujih odrih ter je novi šef dirigent orkestra.
Dirigent Rossen Milanov v pogovoru ob začetku tesnejšega sodelovanja s Simfoniki RTV Slovenija
Rossen Milanov je dejaven po vsem svetu, večino svojega dela pa ustvari v delu s tremi orkestri iz severovzhoda ZDA. Svoj pečat je pustil zlasti v 11-letnem vodenju Orkestra iz Philadelphie. V Bolgariji je študiral oboo in dirigiranje, se odpravil v ZDA na dodaten študij dirigiranja in tam med drugim prejel štipendijo poimenovano po Brunu Walterju. Milanov je od leta 2006 že večkrat dirigiral Simfonikom doma in na tujih odrih ter je novi šef dirigent orkestra.
Izjemno sem vesel, da lahko govorim o tej še zelo sveži novici. Odločitev za sodelovanje smo lahko razkrili šele ta teden, pred tokratnim koncertom. Čutim močno povezanost z Orkestrom slovenske Radiotelevizije že odkar sem leta 2006 prvič dirigiral orkestru. Takrat smo z orkestrom nastopali v amsterdamskem Concertgebouwu in začutil sem tisto, čemur rečemo dobra glasbena kemija – ko čutiš, da lahko tvoje glasbene ideje najdejo pot do uresničitve, do tistega, kar ustvarja orkester: to ni le zvok, ampak tudi čustven odnos do skladbe. Med številnimi obiski v Ljubljani se mi je vedno zdelo, da med nami obstaja takšna kemija.
Mislim, da je čudovito, da se v državi v velikosti Slovenije toliko pozornosti daje umetnosti, tej nematerialni zbirki idej, ki nam pomagajo, da se prepoznavamo, da se zavemo, kdo smo kot ljudje. Tudi sam vsekakor mislim, da je umetnost, tudi orkestrska glasba nekaj tako pomembnega za nas kot družbo, da jo moramo ohranjati. Zato mi je blizu ekipa, razširjena družina okrog radijskega orkestra in mislim, da bomo imeli zelo podobne zamisli in poglede. V času, ko družba postaja vse bolj nagnjena v komercialnemu gledanju, se mi zdi pomembno ohranjati te ideje, pomembno se mi zdi poskušati z umetnostjo delati svet za ljudi boljši, globlji in čustveno izpolnjen.
V naš prostor želi predvsem prinestisvoje izkušnje, predstave o tem, kaj je dobro za orkester, za javnost, za celotno ustanovo.
Želim pa si, da bi orkester postal še pomembnejši in bolje povezan del tukajšnje družbe. Rad bi videl, da orkester najde svojo vlogo, identiteto, svoj repertoar, da ima željo postati platforma, kjer je mogoče raziskovati nove ideje.
Zares si želim bolj neposredne povezave med občinstvom, orkestrom in ustanovo, da bi bili bolj prilagodljivi pri tem, kako ponujamo razvedrilo, vsebino za prosti čas ljudi, ki prihajajo in uživajo v našem delu.
Njegova ameriška izkušnja ga potrjuje v prepričanju, da mora orkester pozorno razmišljati o svojem repertoarju, a tudi o načinu posredovanja in o morebitnih novih koncertnih oblikah.
Nekateri ljudje seveda pridejo le poskušat glasbo kot takšno, za mnoge pa je glasba tudi okno v svet, prvinski način stika z zgodovino, z zgodovino drugih umetnosti. Okrog kulturnega dogodka lahko vedno zgradiš nekaj, kar bo nagovorilo ljudi, ki jih klasična glasba ne pritegne takoj. Tako lahko odpreš vrata, skozi katera lahko ljudje dobijo različne vrste izkušenj – naj bo to predavanje o predstavljeni umetnosti ali pa družaben dogodek, kjer lahko javnost spozna umetnike. Verjamem, da je glasba družabna umetnost in potrebuje ljudi, ki jo izkusijo in omogočijo dialog, ta pa se vedno dogaja v obeh smereh.
