Knjige

Jurij Andruhovič: Moskoviada

Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018

s knjižnega trga
S knjižnega trga
foto: ars

Roman Jurija Andruhoviča Moskoviada se s svojim prevpraševanjem razmer v posovjetski Rusiji logično umešča v avtorjev opus, s tem pa se tematsko in stilno postavlja ob bok tudi številnim drugim avtorjem nekdanjega vzhodnega bloka. Moskoviada skupaj z romanoma Perverzija in Rekreacije sestavlja trilogijo, ki jo ohlapno povezuje tematiziranje novejše ukrajinske zgodovine in avtorjeve metafikcijske navezave na njegova dela in sodobnike, kljub temu pa se romani vsekakor lahko berejo neodvisno drug od drugega.

Trilogiji je skupen tudi protagonist, ki je v vseh treh delih ukrajinski pesnik, ženskar in pijanec. V Moskoviadi se imenuje Otto von F. Bralec ga kot kakega Leopolda Blooma spremlja na njegovi odisejadi po Moskvi nekega deževnega dne leta 1992. Moskva, ki jo Otto opiše kot »gnijoče srce napol živega imperija«, poka po šivih. Železne zavese sicer ni več, ostajajo pa napetosti med pripadniki različnih kultur in narodnosti, ki sobivajo v prenapolnjeni prestolnici; na moskovskih ulicah se srečujejo Mongoli, Judi, Čečeni, Uzbeki, Dagestanci, Tatari, Kavkazijci, Gruzijci, Romi … Otto, ki tudi sam ni Rus, ampak Ukrajinec, v svojih notranjih monologih nemalokrat problematizira odnos ruske države do multikulturalizma, medtem ko njegov pivski kolega na vprašanje, kaj vse te ljudi sploh druži, preprosto odgovarja: »Vsak od nas enako diha, pije, ljubi, smrdi.«

Dan, ki ga Otto začne v skupni kopalnici študentskega doma, kjer prebiva s pestro paleto drugih literarnih ambicioznežev vseh starosti in kultur, nadaljuje ob pijančevanju z njimi, potem pa se oglasi še pri ljubimki Galji, krotilki kač. Od tu dalje pripoved pospešeno krene v smer groteske in satire, dogajanje pa postane polno absurdnih preobratov, ki ponekod prehajajo že v magični realizem. Ritem pripovedi se bistveno pospeši, Andruhovičev živi in drzni slog pa v groteski, pretkani s črnim humorjem, pride do svojega polnega izraza.

Otto se nazadnje znajde v moskovskem sistemu podzemnih železnic, kjer po izpraševanju KGB iz kletke za podgane pobegne na banket mrtvih ruskih zgodovinskih voditeljev. Andruhovičeva politična postmodernistična, skorajda karnevalska satira, ki je sicer prisotna skozi celoten roman, na tej točki doseže svoj vrh.

Vprašanja, ki se tičejo sodobne politične ruske in ukrajinske zgodovine, Andruhovič organsko tke v svoje pisanje z uporabo številnih literarnih postopkov. Protagonist Otto denimo večkrat nagovori fiktivnega ukrajinskega kralja Olelka Drugega, ki naj bi se kmalu vrnil in osvobodil ukrajinsko ljudstvo. Politična satira se nemalokrat meša s humorjem, kot denimo v Ottovih dolgih klovnovskih nagovorih kralju. V tem kontekstu zagotovo velja omeniti tudi protagonistovo šaljivo rabo nemščine, napisano po načelu »piši kot govoriš«, ki Rusijo iz devetdesetih let primerja z nacistično Nemčijo – še toliko bolj, ko Otto neke KGB-jevce »po pomoti« pokliče »Gestapo«.

Prevpraševanje zgodovine se meša tudi z metafikcijo in medbesedilnostjo, kar je sicer ena od značilnih Andruhovičevih potez. Ali je zgodovino mogoče prevrteti, tako kot to poskuša Otto v karnevalskem prizoru na banketu v moskovskem podzemlju ob koncu romana? Preigravanje zgodovinske resnice je tako ena od ključnih tem v Moskoviadi, na ugotovitev, da zgodovina ne pozna pogojnega naklona, pa si protagonist odgovori: »Zgodovine si ne izberemo. Toda lahko bi se odvila drugače.«