Ingmar Bergman, švedski filmski avtor, rojen pred sto leti, je zaznamoval svetovno kinematografijo druge polovice dvajsetega stoletja

Ingmar Bergman, švedski filmski avtor, rojen pred sto leti, je zaznamoval svetovno kinematografijo druge polovice dvajsetega stoletja tako kot malokdo. Njegovi italijanski, francoski, nemški in tudi ruski sodobniki – prav tako izjemni ustvarjalci – so v Bergmanu videli povsem samosvojega ustvarjalca. Neprimerljivega tako v tematiki kot v slogu. Bermanovi filmi Nasmeh poletne noči, Sedmi pečat, Divje jagode, Persona, Sramota, Strast, Kriki in šepetanja, Čarobna piščal, Prizori  iz zakonskega življenja, Kačje jajce, Jesenska sonata, Fanny in Alexander, – če iz njegove bogate filmografije vzamemo samo nekaj najbolj znanih -, so bili namenjeni ljubiteljem in pogosto tudi poznavalcem filmske umetnosti. Nikakor pa ne  množičnemu občinstvu, ki v kinu pričakuje preprosto zgodbo z zabavnimi, cenenimi motivi. Bergmanove filme odlikuje do minucioznosti domišljena psihološka podoba likov, zavitih v pogosto mučno komornost, ki razgalja njihove travme do te mere, da stojijo pred gledalcem goli, oropani vseh pretvarjanj in laži. Pri tem je bil neusmiljen tudi do sebe; pogosto je hodil po robu sprejemljivega. Za svoje filme je prijel šest oskarjev, samo za Fanny in Alexandra štiri. O filmski ustvarjalnosti Ingmarja Bergmana so bile napisane številne študije. Za oddajo Razgledi in razmisleki je Tone Frelih prevedel in priredil prvo poglavje kritične biografije priznanega angleškega filmskega zgodovinarja in kritika Petra Cowieja; v njem pripoveduje  o Bergmanovem otroštvu in mladih letih.  Že ta del besedila nakazuje Bergmanovo poznejšo ustvarjalno opredelitev.

Staša Grahek