Jela Krečič: Knjiga drugih
Bere Jasna Rodošek
Ljubljana : Beletrina, 2018
Jela Krečič je v prvencu Ni druge pletla zgodbeno nit po ljubezenskem življenju protagonista Matjaža. Njegove poletne ljubezenske avanture, ki so razdeljene po poglavjih, poimenovanih po trenutnem dekletu, so marsikaterega bralca zaradi predvidljivosti strukture, pa tudi utrjevanja družbenih klišejev na ravni vsebine, razočarale. In kako se je avtorica odrezala drugič?
Tudi v romanu Knjiga drugih je segla po strogi naracijski formi, saj je uporabila zgodbeni pripomoček »macguffin«, ki ga je populariziral znameniti režiser Alfred Hitchock. V grobem je »macguffin« objekt, ki deluje kot zgodbeni motivator, reagent; sam je nepomemben, ima pa ima močan vpliv na like. V Knjigi drugih je »macguffin« knjiga iz naslova, knjiga, ki je nihče zares ne bere, o kateri bralec ničesar ne izve, toda kjerkoli se pojavi, pusti sled tako, da se v življenju njenega trenutnega skrbnika nekaj spremeni, in to večinoma na dobro.
V pripovedni verigi, ki kaj kmalu postane predvidljiva, sledimo torej odisejadi knjige, s katero se premika fokus od enega do drugega skrbnika. Knjigo najprej Klemen po dolgih letih želi vrniti prijatelju Lovru na pogrebu njegove babice, tam si jo sposodi profesorica na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Hena, od nje gre k njenemu študentu Tinetu, nato k perspektivni študentki igre Ani in tako naprej. Od poglavja do poglavja se vrsti plejada likov, ob že omenjenih še filmski kritik Ariel, starka Veronika in njena pranečakinja Mirna z vso svojo disfunkcionalno družino vred. Avtorica zajema like iz vseh generacij, od otroka do starke; pozornost – drugače kot v prvem romanu, v katerem so bila Matjaževa dekleta le v vlogi objekta – namenja predvsem ženskam, kljub temu pa iz podtona ne pronica kakšna specifična podstat.
Teme, ki v preigravanju medčloveških odnosov priplavajo na površje, so tista večna zagonetka, h kateri se zatekata tako šund kot visoka literatura – ljubezen in prijateljstvo. Ljubezni se dotika z optiko odnosa med Ano in načitanim, malce vase zagledanim Tinetom. Drugi par tvorita njuna profesorica Hena in filmski kritik Ariel, ki navidezno nenaklonjenost zamenjata za svežo ljubezensko romanco. Ljubezenska iskrica se vname tudi med razočarano Mirnino mamo in nekim mladeničem. Drugo veliko temo romana – prijateljstvo – je avtorica ubesedila ob profesorici Heni, ki jo pozabljena knjiga trdno poveže z misteriozno, uglajeno starko Veroniko.
Avtorica Jela Krečič je od prvenca naredila korak naprej v psihološkem mapiranju likov. Če je v prvem romanu ostajala na površni analizi, se v drugem intenzivneje poglablja v posameznika in njegove vezi z drugimi. A četudi je z Mirninim očetom vnesla v roman motiv brezposelnosti, pa ostajamo nekako v varnem zavetju malih težav, ki v življenju doletijo slehernika – ljubezenskih tipanj in prijetnega družen ja po priljubljenih ljubljanskih barih. V vseh bolj ali manj smešnih komedijah človeškega tkiva, ki se zvrstijo pred bralcem, zato roman Knjiga drugih, podobno kot prvi, izzveni kot brezskrbno sladko branje.
Zapuščina iz prvega romana je tudi izbrani slog pisave: avtorici se vsake toliko zapišejo intelektualno podkrepljeni pasusi, ob katerih se bralec sprašuje, ali res prinesejo dodano literarno vrednost. Vsake toliko v ospredje pridre humor; vsake toliko se ji zapiše lucidna misel; pogosto pa smo uspavani od prevelike mase besed, s katerimi želi izreči vse do konca.
Ob iskanju poante za konec kritike mi pride na misel pojem razdrobljenosti. Zdi se, kot da bi avtorica različne življenjske usode – ob katerih je skušala nekaj poantirati in bi morda intenzivneje delovale, če bi si vzela več časa, da bi jih dodelala in premislila – želela prehitro sešiti skupaj. Namesto da bi si denimo zapomnili zgodbo o povezanosti med Heno in Veroniko, ki ima potencial, ta izzveni v poplavi mnogih, ki kot celota v bralčevi zavesti žal zelo hitro zbledijo.
