Knjige

Bina Štampe-Žmavc: Nabiralka samot

Ljubljana : Sanje, 2018

s knjižnega trga
S knjižnega trga
foto: ars

Bina Štampe-Žmavc je s presenetljivim številom izdanih knjig, predvsem pesmi in pravljic za otroke, že od začetka devetdesetih let odmevno navzoča v slovenski mladinski književnosti. Pesnica se ne trudi, da bi bila všečna in zabavna, vendar ji z iskrenim vračanjem k otroku v sebi, z bogato domišljijo in z upesnjevanjem najglobljih plasti življenja v izbranem pesniškem jeziku vse to uspeva. Njena pravljična pripoved je gotovo izjemna tudi zaradi humorja, ki pa se nikoli ne razrašča v strupen cinizem.

Bina Štampe Žmavc je že sama poudarila, da med poezijo za otroke in za odrasle ni bistvene razlike. Tudi zbirka Nabiralka samot govori o povezanosti z drugimi bitji, živalmi in rastlinami, zazira se v vesoljski red, razmišlja o mitoloških in zgodovinsko izpričanih pojavih, o posameznikih in njihovi samotnosti med ljudmi. To niso splošne pesmi o naravi, ampak o medsebojni povezavi s sobitji, zlasti z mačkami:

 

Neslišnost stopinj tvojih šap / je edini gradnik moje družabnosti.

Mačke predejo dvojino samot … Hranim zate zgodbo o mački … Mačke čakajo, da prideš, pravi W. Szimborska … Držim te za šapo ali me ti …

 

Pesem Con anima pričara samotno minevanje zasnežene silvestrske noči:

 

Tišina je trajala in trajala

v nepremičnosti, s katero sva

z mačko zrli skozi okno …

Štejejo le razdalje bližine.

 

V pesmih v bolj epizodnih vlogah nastopajo tudi druge živali. V Elegiji ptice zadrhti tožba žalosti ob katastrofah po svetu, kot so napad na Hirošimo in Nagasaki, groza Černobila, trpka, granitna vdanost Fukušime in globoka žalost oceanov.

Pesnica ljudi ne idealizira, saj se srečuje s posamezniki in skupinami, ki so zaverovani vase in pri vseh drugih najdejo le napake. Simbol zlobe so že tradicionalno vrane. Pavi, poosebljena sebičnost, so vedno nezadovoljni z vsem, kar jih obdaja, saj je njihova maksima nasprotna Minattijevi – »Nikogar ni treba imeti rad.«

V neusahljivem vrelcu lastne ustvarjalnosti se pesnica Bina Štampe Žmavc čudi strašni lakoti starcev, ki za trenutek nekdanje slave skušajo nenehno uveljavljati in podaljševati svojo veljavo in prisotnost, čeprav za že davno porabljene misli. Ironično govori o tem tudi pesem Bardi:

 

Brezobzirni bardi

gojijo menda

poezijo v zabojčkih

gensko spremenjenih marjetic.

 

Občutje enosti z rastlinskim svetom izpovedujejo pesmi Posvetitev zvončka, Lipa in Misterij šumenja. Silovit napor drobnega zvončka, preden se iz zmrzle zemlje prebije na površje in požene cvet, je podoba volje in ustvarjalnosti. Lipa s svojim cvetočim obiljem premaga zlohotne vrane, ki morajo sprejeti poraz pod težo sladkega bremena lepote. Šumenje hrastovega gozda in nepokošenih trav se oglaša v vseh odtenkih daljše pesnitve, kot v simfoniji: od pianissima do fortissima med divjanjem nevihte:

 

 

Gaji. Hrastovi gaji.

Šumeli deklici, ki je dan za dnem

tekla po ozki gazi razmaknjenega

šumenja

in tam pustila

birmani madež

beline.

Uzrla šumenje sveta.

 

Bližina med ljudmi je le navidezna, tudi dvojica za kavarniško mizo si v medsebojni odtujenosti nima česa povedati.

 

Nezdružljiva,

vsak v svoji kuverti,

kamor ju je odložil

čas.

 

Kavarna s pesnikom je dolgočasna scena za pogovor, v medsebojnem molku je slišati le prazne, neprijazne besede. Pesnica je to ponazorila s slikovitim neologizmom:

 

Vranajo, vranajo,

kot črnorepne ptičje prikazni na žici.

 

Občutja samote se razživijo ob razmišljanju o mitskih in drugih literarnih junakih: o Penelopinem čakanju, o smislu vase zaljubljenega Narcisa, pesnikovem videnju Romea in Julije. Celo umetnina se lahko rodi iz sebičnosti:

 

Nisi ju ljubil neskončno, pesnik,

sebe si ljubil bolj.

Zasegel si čas njune ljubezni

in ga prištel k svojemu.

 

Kljub skepsi in prizadetosti pesnica verjame v smiselnost ustvarjanja in umetnosti, naj bo to veličastna stara freska Rubljova, Prevertov verz ali vizija baleta Nižinskega, ki izginja v razkošju trenutka, in »princesa sodobnega plesa« Pina Bausch, s plesalci, ki odhajajo nekam v onostranstvo.

Nagovor morebitnemu stvarniku v pesmi Nomotet priznava, da je svet res krivičen in narava oskrunjena. Zakonodajalcu, če je, očita, da je ledeno brezbrižen do svojega stvarstva in neobčutljiv za lepoto, ki se kaže v drobnih stvareh in bežnih trenutkih, ko je pomlad na vrtu in lastovke zebe od sreče. Jablane se razcvetajo, zgodba o mački, ki je jokala za golobi, pa še čaka.

Zbirka Nabiralka samot ni urejena po tematskih sklopih ali ciklih, pesmi se vrstijo v toku, ki ga povezuje in spremlja stalnica, doživetje samote.

Poezija nabiralke samot je svojska, subtilna, pot do njene globine je zahtevna. S pretanjenim pesniškim jezikom, odtenki občutij, presenetljivo metaforiko – cvrket ptic bo skakljal po belini … zelene lune drevja … kombajni, ki so zložno želi valovito milino makov … nebotičniki se pospešeno dotikajo sanj – Bina Štampe Žmavc vrača pesem v intimen, magično privzdignjen svet prave poezije.