Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bere Aleksander Golja.
Ljubljana : Sodobnost, 2017
Tema incesta se je pri Evaldu Flisarju pojavila že na pisateljskem začetku, v sočasnih in na isto temo ubranih romanu Mrgolenje prahu in drami Kostanjeva krona s konca šestdesetih in z začetka sedemdesetih let, potem je doživela veliko predelav in odbojev, tudi takšnih, kjer v etično razrahljani družbi prihaja do funkcijsko incestnih odnosov znotraj svaštva, fatalne ženske zapeljujejo svake in taste. Po obsežnem dramskem, proznem in potopisnem opusu se Flisar zdaj vrača k začetkom in Greh je samo z njegovo današnjo veščino, obogatenim razumevanjem in kilometrino izpisana začetna literarna iniciacija, kot bi šlo za čez predlogo prepisano in fabulativno predelano verzijo njegovega proznega prvenca.
Marsikaj je v njem izpuščeno, kompozicijsko drugače postavljeno, nekatere osebe so izbrisane. Bolj kot v predlogi je očitno, da je Janek, glavni protagonist romana, ki ima že na začetku realiziran ojdipovski odnos z materjo in je potem obtožen uboja njenega ljubimca, ki je funkcijsko skoraj njegov krušni oče in skrbnik, nedolžen. Da si je zaklani sodil sam, poudarjena je tudi njegova pasivnost pri ženskah, ki ga od matere naprej vse izkoriščajo, če ne drugače, kot objekt preučevanja in zgled njihovih psiholoških teorij.
Flisar v Grehu pripoveduje o ciganski družini, ki se zaradi očetovega požiga doma, ki naj jih prisili v nomadsvo, preseli. Janeka dobi v kremplje tipična flisarjevska ženska, manipulantska in lažniva mati. Sestra se daje fantalinom za male denarje in to je prikaz tistega sveta, ki ga je v nekaterih svojih romanih kasneje popisoval tudi Feri Lainšček. Naslednja Janekova ženska je poročena, mož odsoten, in ona Janeka v zameno za obljubo ljubezni prepriča, da krade iz hiše, medtem ko ona zabava lastnika, potem pa ga v hipu namoči pred miličniki, ki raziskujejo krajo. Janek odide v mesto, vendar se mu tam ne izide, ima napade besnila in mi vemo, da je to zaradi nepredelanega in travmatičnega odnosa z materjo. Ob prihodu domov po neuspešnem študiju se zadeva še zaostri, za zakol nadomestnega očeta obtožijo Janeka in sledi traktat preiskovalnega sodnika o divji in neukrotljivi, vnaprej s krivdo obremenjeni naturi. Vendar to ni samo zgodba o zli ciganski sreči in družbenih predsodkih, o tem, kako se posameznik vkopava v zlo medtem ko steguje roke proti dobremu in svetlemu, je tudi prikaz družbe, ki je izgubila svojo kohezivnost. Še bolj je to poudarjeno v naslovu predhodnice Kostanjeva krona, tam se Janek loti starega drevesa, ki starovercem in poganom, čeprav hodijo v cerkev, pomeni temelj skupnosti, v katero Janek ne sodi in se zato nalašč sam izloči s posekom najsvetejšega.
Danes beremo roman kot pričevanje o civilizaciji, ki je izgubila svoje korenine. Janek predstavlja iracionalno silo, njegovo vedenje je nebrzdano, hkrati ga obremenjujejo s krivdo tudi tam, kjer je nedolžen. Flisarjevo pisateljsko pozornost bolj kot socialna plat pritegujejo civilizacijski temelji, eden od njih je prepoved incesta, in raziskuje, kaj se s kršenjem te osnovne zapovedi zgodi na družbeni in kaj na individualni ravni. Seveda pa že samo vračanje k proznim začetkom, ki spominjajo na nekatera Šeligova dela o božjih otrocih in drugače obdarjenih, z motivom incesta pa tudi na zgodnjega Žabota in njegovo Bukovsko mater, dokazuje, kako pomembna je tematika za Flisarja in tako je Greh bolj osebno angažiran, presunljiv in psihološko poglobljen kot nekateri njegovi romani iz mednarodnega in kozmopolitskega dogajalnega prostora.
