Ocene: radijska igra

Od kovača do knapa in Brati branje

S srečanja EBU skupine Ars acustica v Ljubljani

radijska_igra
foto: RTV

Rubrika ZUNANJE UHO

Recenzija avdiovizualnih stvaritev Bratka Bibiča, Od kovača do knapa, in Taa G. Vrhovca Sambolca, Brati branje, izvedenih med 14. in 16. junijem v okviru ljubljanskega srečanja Evroradijske skupine Ars acustica

UROŠ SMASEK

Dobrodošlim svojevrstnim glasbeno-glasovno-zvočnim (a ne nujno v tem vrstnem redu) pa tudi vizualnim stvaritvam z očitnim, delno že tudi uporabljenim radiofonskim potencialom smo lahko prisluhnili v neposrednem radijskem prenosu ali si jih celo v živo ogledali v okviru tridnevnega, med 14. in 16. junijem v Ljubljani prirejenega srečanja evroradijske skupine Ars acustica, po nazivu sodeč posvečene zvočni umetnosti.
Prva je 14. junija na 3. programu Ars bila neposredno prenašana glasbeno-filmska stvaritev Od kovača do knapa. Ta sicer sodi v dolgoročnejši, že večletni glasbeno-filmski avtorski niz Potujoči kino Bridka Bebiča mednarodno priznanega avtorja, že “starega mačka” raznovrstne glasbene inventivnosti, predvsem pa legendarnega harmonikarja Bratka Bibiča.
Pričujoča stvaritev je premiero imela pred približno dvema mesecema ob okroglem jubileju mednarodno priznanega trboveljskega koreografa in plesalca Iztoka Kovača in njegove legendarne plesne skupine, zdaj zavoda En-Knap (jasno je torej, od kod naslov stvaritve), pri čemer je Bibič izhajal iz arhiva večinoma v režiji Saša Podgorška realiziranih plesnih filmov Kovača in En-Knapa, seveda pa zdaj priložnostno avdiovizualno obdelanih “na način(e) Bridka Bebiča”.
Skupaj s prav tako inventivnima soustvarjalcema, portugalskim harfistom Eduardom Raonom (dejavnim tudi z elektroniko in glasovno) ter tolkalcem Vidom Drašlerjem (dejavnim še z zvočili in šumili ter tudi glasovno), je Bibič (sam dejaven prav tako glasovno in pa na klavirju) tokrat izvedel stvaritev v tivolskem Ustvarjalnem centru Švicarija. In čeprav iz dosedanjih izkušenj vemo, da je od njega pričakovati nepričakovano, je skupaj s sodelavcema spet inventivno presenetil.
Svojevrstna tokratna dimenzija je zagotovo bila, da je stvaritev po radiu bila “prikrajšana” za vizualno, filmsko plat. Toda na tak način je bolj v središču pozornosti bila njena glasbeno-zvočna plat, ki je tudi samostojno delovala odlično – po tematskih poglavjih od uvodnih instrumentalnih in glasovnih zvokov ter postopnih nastopov še drugih glasbil in na trenutke že kar nekoliko jazzovskega občutja prek monologov, dialogov, petja in šumov ter zvokov človeških telesnih akcij do zaključka s ponavljajočim šumenjem, ki je učinkovalo kot ob obalo valoveče morje.
Resda to ni bila radijska igra, ampak bolj recimo radijski performance, tudi glasbeno poglobljen, pri čemer je v kakem trenutku vzbudil asociacijo posebej na zadnja, tako imenovana resna, zvokovno progresivna dela velikega, žal že pokojnega skladatelja Franka Zappe. Skratka, to je bil progresiven “dialog” med glasbo, besedo in zvokom.
Še bolj povezana prav z besedo je bila druga izbrana stvaritev, ki pa ni bila na radijskem sporedu (a bi tja zlahka sodila) in smo ji tako prisluhnili oziroma si jo tudi ogledali 15. junija zvečer, glede na njeno tematiko na smiselno izbranem prizorišču v Mali čitalnici ljubljanske Narodne in univerzitetne knjižnice, čeprav tudi njena Velika čitalnica ne bi bila napačna. To je bila namreč stvaritev Brati branje (Reading Reading), kot je pojasnil njen avtor in izvajalec, mednarodno dejavni zvokovni ustvarjalec in glasbenik Tao G. Vrhovec Sambolec, sicer začetna faza večletnega projekta raziskovanja odnosnega mesta besede v času in nje kot objekta v prostoru.
Priložnostno “prikrajšana” je bila tudi ta zadeva, a seveda ne vizualno, kaj šele zvočno, ampak za večino občinstva, ki je med “zvočnim sprehodom” z ladjico po Ljubljanici od starega mestnega jedra do arheološko znamenite Špice nehote obtičalo nekje vmes za več kot uro zamude, nakar je avtor sklenil brati branje zgolj za peščico že od prej vztrajno čakajočih, ki nismo bili udeleženci “zvočnega sprehoda”. In bili smo priče natančnega, hkrati snemanega branja besedila o različnih načinih, interpretacijah, kulturah … branja pa o dolgem razmišljanju o pisanju tega besedila o branju itn. Bistvo pa je v nadaljevanju bilo poslušanje recimo računalniško sprocesiranega, deformiranega, sfriziranega, tudi asimetrično po delčkih ponavljajočega se, prostorsko ozvočenega posnetka branja besedila. Iz česar se je porajala že kar “glasba” besed, glasov.