Ocene: knjige

Ladislav Klíma: Veličastna Nemeza in Avtobiografija

Ljubljana: Modrijan 2017

s knjižnega trga
S knjižnega trga
foto: stockphotos

Branje romana Ladislava Klime Veličastna Nemeza na začetku vzbuja kar nekaj pomislekov. Antijunak Sider je predstavljen v tretji osebi ednine, opis je romantično nabuhel, temačen in prepreden z brezizhodnostjo. Kaj kmalu pa se začno dogajati čudne reči. Strastna zaljubljenost se meša z močjo nezavednega in zgodi se, da sanj, blodenj, prividov in prikazni ni mogoče razlikovati od realnosti. Delujejo nadnaravne sile, normalnost se menjava z duševnimi motnjami, polet domišljije je nezaustavljiv. Čas nima nobene vloge: lahko mine kar nekaj let, vendar so antijunakovi občutki prav tako siloviti, kot so bili v dneh, ko je uzrl skrivnostni neznanki, usodni in nevarni ženski, med seboj povezani v lezbični ljubezni, osebi z imenoma s simbolnim pomenom – Orea in Errata.

Ladislav Klíma je živel od leta 1878 do 1928. Poglabljal se v filozofijo, dobro je poznal Schopenhauerjeva in Nietzschejeva dela, vendar je zasnoval svojo lastno filozofijo, nekakšno mešanico mistike, psihoanalize in mejnih znanosti. V njegovi Veličastni Nemezi, ki jo ima sam antijunak Sider za fantastični in poetični ljubezenski roman, so sledovi Schopenhauerjevega pesimizma, vendar etike in zlasti sočutja ni opaziti, prav tako ni vidikov filozofovega razglašanja volje do življenja. Nietzschejeva volja do moči je parafrazirana in preoblikovana v nekaj drugega, kot je bila v filozofovi izvirni zastavitvi, v zgolj hipno človekovo moč. Mistične sile so premočne, da bi posameznik zmogel kaj velikega. Nietzsche zatrjuje, da je bog mrtev, nasprotno je v Klímovem romanu slutiti njegovo popačeno navzočnost ali vsaj možnost nastajanja, večjo veljavo pa ima uporniški hudič, ki se je dvignil proti Bogu. Roman je nekakšna apoteoza psihoanalitičnih spoznanj. Nezavedno ima v njem svojo govorico, sanje prinašajo sporočilo o potlačitvi, čustvovanja ni mogoče razlikovati od halucinacij, magnetičnih, hipnotizerskih in telepatskih sposobnosti.

Ko se zdi, da je resnica razkrita, se spet vse zamegli. Roman ima tudi prvine kriminalke, hkrati je marsikaj v njem absurdno, prividi odstranjujejo resnično videnje, nevarnost izgube razuma je ves čas očitna. Protagonisti se predajajo čutnosti, uživajo droge ali pa si divje prizadevajo za stoicizem, videti je, kot da je življenje samo igračka usode in Nemeze – veličastne grške boginje maščevanja. V svoji knjigi Antična miturgija avtorica Svetlana Slapšak pojasnjuje, da je bila naloga Nemezis ali Nemeze opazovati smrtnike in jih kaznovati, in to ne samo za zločine in prekrške, temveč tudi za njihovo zaverovanost vase, torej pravno nedefinirane ali neopredeljene zločine, kot so pokvarjenost, manipuliranje in podobne grdobije. Boginja ni delovala v službi države, temveč je delila božansko pravico in hkrati izpraševala človekovo vest.

Nemeza ima v Klimovem romanu veliko moč. Najstrašnejša usoda je, pravi avtor, ne znati se okoristiti s svojimi zmagami. Antijunakovo sublimno psiho izpolnjuje to, da ljubi transcendentalno bit in da ta bit ljubi njega. Le v tem naj bi bil smisel njegovega življenja, hkrati pa dvomi, da bi bil človek o čemer koli sploh lahko prepričan.

Literarni lik Sider si prizadeva, da bi se iz tako imenovanega opičjega sveta pomaknil v svobodo. Noče življenja, hoče se mu večnosti. Živeti je zanj gnusno, trivialno in nizkotno, edino, kar je v življenju zanimivo, je smrt. Rad bi se osvobodil sebe in Boga, toda v tem prizadevanju se mu lahko primeri, da se bo na koncu vse spremenilo v burko, tako zelo običajno za ta svet. Klímov roman Veličastna Nemeza pomeni groteskno in absurdno poveličevanje nihilizma in profano odganjanje vsega, kar spominja na božansko. Niti v pisateljevem času niti v obdobju socializma mu javnost ni bila naklonjena, danes pa s svojo nenavadnostjo vzbuja novo zanimanje. Čudni časi so primerni za čudne pisatelje.

Roman dopolnjuje pisateljeva Avtobiografija. Klíma razkriva svojo zapleteno osebnost, dovoli vpogled v lastno psiho, ki je v marsičem videti zaznamovana z duševno motnjo. Piše o svoji neprilagojenosti, samovolji, kljubovalnosti in upornosti na eni strani ter dobrem telesnem zdravju na drugi. Tudi alkoholizem, ki se mu je predajal, mu ni mogel do živega, saj je za preživetje vztrajal pri pisanju literarnih del in filozofskih spisov. Kljub omamljanju in predajanju čutnosti je hlepel po višjem duhovnem življenju. Z absolutnim obvladovanjem uma je skušal doseči polnost Najvišjega, potem pa je iznenada spoznal, da je njegovo življenje največja norost in donkihotstvo, v vsem tem pa je kljub temu videl tudi kar največ racionalnosti.