Kolektivni zgodovinski spomin ni nikoli nevtralen
Že v 19. stoletju je francoski zgodovinar in filozof Ernest Renan zatrdil, da sleherna nacionalna skupnost svoj obstoj dolguje temu, da nekatere zgodovinske procese, dogodke in osebnosti vsi njeni pripadniki in pripadnice skupaj pomnijo, spet druge pa skupaj pozabijo. Po Renanovem mnenju, na primer, bi Francozi ne mogli biti Francozi, ko bi v pozabo ne pahnili verskih pokolov v Provansi v 13. ali krvavega obračuna s hugenoti v 16. stoletju. To torej pomeni, da je v polje kolektivnega zgodovinskega spomina vselej vpisan določen politični interes, ki za nazaj prikraja oziroma spreminja preteklost. Kako ti procesi predelovanja zgodovine pravzaprav potekajo in v kakšnem družbenem položaju se znajdejo vsi tisti ljudje, katerih zgodovinskega spomina skupnost, sredi katere živijo, noče vzeti na znanje, na primeru vojnih zločinov, storjenih na področju nekdanje Jugoslavije, že vrsto let preučuje dr. Jovana Mihajlović Trbovc, raziskovalka pri Inštitutu za kulturne in spominske študije ZRC SAZU in pred tremi leti prejemnica vseevropske nagrade Jean Blondel za najboljšo doktorsko tezo iz političnih ved.
