Ocene: filmi

Deadpool 2

deadpool-2-sistine-chapel-promo

Na prvi pogled se zdi, da je Deadpool 2 predvsem parodija, in sicer vseh žanrov, ki so scenaristoma padli na pamet, pa tudi lastnega početja, kar položita v usta naslovnemu junaku, ko se ta obrne h gledalcem in reče: »Slab scenarij«, ko npr. želi opozoriti na neizdelanost katerega od likov, ki je del scenarija le zato, ker v tistem trenutku – in ponavadi le takrat – pride prav. Seveda ne za razvoj zgodbe kot zato, da ima Deadpool še eno priložnost, povedati kako pikro. Kar se tiče zgodbe: zelo preprosta in v ničemer nova, junaka smrt ljubljene ženske pahne v obup in mora do konca filma iskati in najti nov življenjski smisel. Na to osnovno nit je pripeta druga, tudi prav nič nova, da odrivanje posebnežev na rob družbe lahko ustvari izobčence, ki se želijo maščevati nadvse nasilno, kar tudi storijo – najpozneje, ko odrastejo. Da to utegne biti spektakularno, je jasno, če vemo, da so izobčenci v Deadpoolu tisti otroci in ljudje, ki imajo »supermoči«. Oboje skupaj bi lahko ustvarilo sentimentalen ali moraličen izdelek, a kaj takega prepreči, da se Deadpool norčuje tudi iz teh dveh zgodbenih matric. Ne zgodba ne značaji torej za film Deadpool niso bistveni. Čemu je bilo torej posvečene največ pozornosti in film zato v nekem smislu odlikuje? Naj bo kar takoj jasno: to niso posebni učinki, ne zato, ker bi bili slabi, marveč ker danes že kar pričakujemo, da so filmi po tej plati tako rekoč neoporečni – čeprav je pri Deadpoolu tudi tu zaznati nekoliko ciničnega odmika: ko se junaku npr. zgodi, da si telo zlomi v stopničasto obliko, kar smo nekoč lahko videli le v risankah, ali pa ko je njegovo telo dobesedno pretrgano na pol, v tem ni nič groznega, gnusnega ali odvratnega, ampak je na vsem skupaj nekaj komičnega – kar se razvije v sarkastičnost, čim Deadpool odpre usta. In s tem smo pri tistem, kar je za ta film bistveno: to je Deadpoolovo neprestano blebetanje, ki je sicer po večini bedasto, vsebuje pa vendarle tudi nekaj posrečenih domislic. Ko trenutnega antijunaka, ki ga igra Josh Brolin, naslovi »Enooki Willie«, to za marsikoga morda nima posebne reference, za tiste, ki se spomnimo filma Gooniji iz leta 1985, pa je to eden najbistroumnejših drobcev tega filma: v Goonijih, ki so bili za Brolina prva filmska vloga, je »enooki Willie« namreč ena od središčnih oseb. Pa vseeno: to so predvsem drobci in čas je mogoče porabljati bolje kot za gledanje kvantanja in norčavosti; je pa res tudi, da čas ob takšnem gledanju, tudi zato, ker filmu dinamike ne manjka, hitro mine.