Jennifer Clement: Molitve za ugrabljene

Prevedla Dušanka Zabukovec; Ljubljana : KUD Sodobnost International, 2017

S knjižnega trga

Leta 1960 v Connecticutu rojena Američanka Jennifer Clement, je, kot pravi, po srcu Mehičanka. Pesnica, pisateljica, angažirana borka za svobodo govora in za pravice zatiranih, predvsem najranljivejših skupin – žensk in otrok. Stanuje v Ciudadu de Mexico, a še vedno živi med dvema državama, tudi zato, ker se mora zaradi svoje brezkompromisne pisave kdaj umakniti. Ko je neki mehiški časnik na straneh črne kronike objavil odlomek iz romana Molitve za ugrabljene, je iz varnostnih razlogov za dva meseca zapustila Mehiko. In se vrnila, saj je skozi tragične zgodbe brezimnih ljudi, obsojenih na nemilost kršiteljev zakona, »spoznala nekaj pomembnega: ko slišiš te zgodbe, je tvoj bes večji kot tvoj strah.«

Gre za zgodbe nezavidljivih usod soprog članov mamilarskih kartelov, še bolj pa za tragične zgodbe deklet in žena na drugi strani; ki so bile zvečine kot rosno mlade deklice ugrabljene in prodane v prostitucijo. Realno sliko, javnosti večinoma zakrito, je avtorica pridobila z dolgoletnim raziskovalnim delom na terenu. Roman Molitve za ugrabljene, izdan leta 2014, je v svoji fikciji resničnejši kot marsikatero dokumentaristično poročilo. Širša in ožja strokovna javnost sta ga široko sprejeli, prejel je številne mednarodne nagrade in preveden je v osemindvajset jezikov.

Najbrž ni naključje, da je Jennifer Clement postavila dogajanje v predel Mehike, kjer so oblasti v povezavi s paravojaškimi enotami ubile triinštirideset študentov, in kjer je toliko umorjenih in pogrešanih, da ljudje, ki še živijo na tem območju, iščejo trupla svojcev z zabadanjem žic v zemljo. Če ima žica vonj po razpadajočem truplu, začnejo kopati.

Svojevrstno kopanje v zemljo je navzoče tudi v Molitvah za ugrabljene. Kopljejo, da bi preživeli. Življenje prvoosebne pripovedovalke, rosno mlade Ladydi Garcie Martínez, njene matere in ostalih mater ter hčera v hribovitem Guerreru, je namreč vsak dan izpostavljeno pogubi. Ne toliko zaradi prosojnih, smrtonosnih škorpijonov, kač in pesticidnega dežja zaradi vladnih letal, ki namesto makovih polj škropijo redke vasi. Ker so možje odšli na delo v svet in tam ostali, morajo ženske, ta brezimna bitja, skrbeti same zase. Hrup džipa pomeni, da se deklice v strahu pred ugrabitvijo poskrijejo v izkopane luknje, medtem ko matere zgolj upajo, da bodo ostale žive. Pretresljiva pripoved o vsakdanjem boju za preživetje, ki jo avtorica pelje prek nedolžnih kraj, prešuštev, sle po maščevanju, žrtvovanju, ljubezni, pa heroina, krvi, umorov, lažnih obtožb, ženskega zapora in ob zaključku nakazane možnosti rešitve, je kljub kruti tematiki izpisana tudi na humoren, iskriv, na trenutke celo poetičen način. Krutost in toplina se prepletata na nedoumljiv, skoraj magičen način. (»Oče je nikoli ni objel, ko pa je umiral, se je je oklepal na vse mile viže. Pravi, da ga je morala ubiti, če je hotela, da jo vsaj enkrat objame.«) S tem avtorica po lastnih besedah vrača tem deklicam dostojanstvo. Še več; po njenem prepričanju je poezija – kot orodje, simbol, metafora – celo glavno orožje te knjige.

Jennifer Clement se s podobno tematiko ukvarja tudi v naslednjem romanu z naslovom Gun Love, za katerega je prejela Guggenheimovo nagrado za delo v razvoju. Poleg nasilja roman problematizira trgovino z orožjem, ki poteka iz ZDA v Mehiko. V Molitvah za ugrabljene izvemo, da orožje prihaja do mehiške mafije iz Združenih držav, v novem romanu pa je ta problematika še bolj izpostavljena.

Poleg Molitev za ugrabljene je v slovenščino preveden tudi avtoričin roman Vdova Basquiat. Gre za izjemen portret newyorškega slikarja in grafitarja Jeana Michela Basquiata in mesta New York v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.