Ocene: radijska igra

Gregor Strniša – Klemen Markovčič: Broken Piano / Broken Bösendorfer

2h0b9277-980×551
Bösendorfer iz studia 01 Radia Slovenija
foto: Tone Stojko in Simon Stojko Falk.

Izredno, presenetljivo nova radijska igra Broken Piano / Broken Bösendorfer tekstovnega in glasbenega avtorja Gregorja Strniše (na podlagi njegovih esejskih razmišljanj, izvirno nastalih na redakcijski osnovi Marka Crnkoviča, ter s sprva za neko drugo igro zamišljeno Strniševo glasbo) v radijski priredbi in režiji Klemna Markovčiča (ob govornem sodelovanju samega Strniše pa pripovedovalca Renata Horvata, intervjuvancev Matije Milčinskega in Petra Hribarja in igralskega interpreta Gorazda Logarja pred mikrofonom tonskega mojstra Nejca Zupančiča) ustvarja zelo večplasten učinek tako v vsebinskem kot poglobljeno problemskem pa tudi oblikovno-pripovednem smislu.

Premierno predvajana 17. aprila ob 21:05 na Prvem programu nacionalnega radia in čez dva dni še uro pozneje na njegovem 3. programu Ars, je ta skoraj 40-minutna stvaritev bila v napovedi označena za dokumentarno radijsko igro oziroma radijski dokumentarec. To sicer povsem drži, toda obenem se stvaritev zaradi večplastnosti lahko zazdi še skoraj eksperimentalna. Tako učinkuje oblikovno in pripovedno v smislu zelo raznolikih, ponekod tudi kot da že nekoliko razglašenih glasbenih klavirskih zvokov, ki prepletajo med seboj dele pripovedi, pa raznovrstnih tekstovnih pasusov, recimo ko Strniša začne citirati in nato njegove misli nadaljuje pripovedovalec ali ko delček pripovedi zazveni v nemškem jeziku in se kmalu prelije v slovenski prevod …

Eksperimentalno na nek način učinkuje tudi Strniševa uvodna “proklamacija” oziroma skoraj revolucionarno zveneča izjava, da gre za orožje, ne za glasbilo, na katero se samo igra in se ga potem pospravi v kovček, pa tudi za pohištvo, celo družinsko srebrnino, ki se deduje. Kot eksperimentalen učinek nasproti dokumentarnemu pa je občutiti ne nazadnje še to, da radijska igra obravnava pravzaprav tudi ustvarjanje same radijske igre in to o prav posebnem “orožju …, pohištvu …, srebrnini …” Igra je namreč o prav posebnem koncertnem klavirju sicer že v njenem naslovu omenjene slovite znamke, še zmeraj delujoče na Dunaju, v konkretnem primeru pa o zapuščenem klavirju, posebnem tudi po nekoliko večjem številu tipk, ob čemer je dotlej že dolgo sameval v studiu nacionalnega radia …

Odkril ga je Strniša potem, ko je bil povabljen k ustvarjanju glasbe za igro nekega drugega režiserja in prišel na tamkajšnjo bralno vajo (v igri učinkovito uprizorjeno v odlomku), nakar bi glasbo ustvaril prav na tem klavirju. Vendar se je kar kmalu zatem režiser odločil, da ne bo potreboval Strniševe medtem že nastajajoče glasbe … Ob tem pa je Strnišo vse bolj zanimala zgodovina zapuščenega klavirja, katere raziskovanje pa se je pokazalo za zapleteno, celo dramatično in seveda večplastno in je vodilo, kot se je pokazalo, tudi v slepe ulice … Vsaj delček nje je razkril intervjuvani gledališki, filmski, televizijski in ne nazadnje radijski ustvarjalec Milčinski, med drugim tudi domnevajoč, da so na ta klavir igrali mnogi pomembni …

Z zapuščenostjo klavirja povsem skladno učinkuje slišana misel, da prah duši vse …, celo čas …, vse do smrti … Kakor nekakšen črv, ki bi lahko bil kje v lesu klavirja, pa vrta vprašanje, kako se je klavir sploh znašel na nacionalnem radiu, in ob sodelovanju intervjuvanca Hribarja privrta vse do skrajno tragične usode nekdanjih lastnikov klavirja, ki jih je doletela proti koncu 2. svetovne vojne – umorjenih zakoncev Hribar z gradu Strmol … Tako radijska igra večplastno učinkuje tudi kot svojevrstno zgodovinsko pričevanje o tragičnih človeških usodah zaradi medčloveškega zla. Še dodatno pa k njeni celo družbenokritični večplastnosti prispeva prav tako neizogibno vrtajoče vprašanje, kako da je že kot kulturna dediščina (bil) tak klavir tako dolgo, tako skrajno zapuščen?!