Kako ob različnih modelih ustvarjalnih procesov misliti nagrado Slavka Gruma?

V Kranju poteka 48. festival Teden slovenske drame. Festival se bo končal v nedeljo, 8. aprila, s sklepno slovesnostjo, na kateri bodo podelili tudi nagrado Slavka Gruma za najboljše slovensko dramsko besedilo. Gre za nagrado, ki jo v okviru Tedna slovenske drame podeljujejo že od leta 1979. Nagrade, pa tudi nominacije za nagrado skupaj z vsakoletnimi utemeljitvami strokovnih komisij, so pomembne na več ravneh. Nagrade in nominacije so pomembno priznanje avtoricam in avtorjem, izbor na natečaj prispelih besedil vsako leto ponuja možnost za refleksijo obstoječih gledaliških praks in pristopov k pisanju za gledališče, pri čemer festival kot celota z različnimi mehanizmi, med njimi je tudi že tradicionalna delavnica dramskega pisanja, pomembno prispeva k razvoju in vidnosti slovenske dramatike in ne nazadnje ponuja zanimiva izhodišča za premislek slovenske gledališke ustvarjalnosti v kontekstu mednarodnih sodobnih gledaliških trendov. V tem kontekstu je v letošnjem programu Tedna slovenske drame zelo zanimiva tudi osrednja tema delavnice dramskega pisanja, in sicer spreminjanje hierarhije v ustvarjalnem procesu, ki je dramatična snov. Kaj nam to razumevanje pisanja za gledališče govori o sodobni gledališki praksi v slovenskem in širšem prostoru? Kaj nam o sodobnih gledaliških praksah pove vsakoletna zbirka besedil, prispelih na natečaj za nagrado Slavka Gruma? In ne nazadnje, kako ob različnih modelih ustvarjalnih procesov misliti nagrado Slavka Gruma, ki je opredeljena kot nagrada za najboljše slovensko dramsko besedilo? Pred mikrofon smo povabili mentorja delavnice dramskega pisanja Mateusza Atmana, predstavnika mlajše generacije poljskih dramskih in gledaliških ustvarjalcev, Marinko Poštrak, dramaturginjo in umetniško vodjo Prešernovega gledališča Kranj, in dramaturga, gledališkega publicista in kritika Blaža Lukana.

Saška Rakef Perko