Minoli Salgado: Malo prahu na očeh

Prevedla Ana Jasmina Oseban; Vnanje Gorice: KUD Police Dubove, 2017

S knjižnega trga

Večkrat nagrajena pisateljica in pesnica Minoli Salgado je bila rojena v Kuala Lumpurju v Maleziji, odraščala je na Šrilanki in v Angliji, danes na Univerzi v Sussexu poučuje sodobno literaturo. Romaneskni prvenec Malo prahu na očeh iz leta 2014 ji je prinesel nagrado SI Leeds Literary Prize in jo uvrstil v ožji izbor za nagrado DSC Prize v kategoriji za južnoazijsko literaturo. Leta 2012 je bila izbrana za šrilanško predstavnico na festivalu Poetry Parnassus, spremljevalnem dogodku olimpijade v Londonu. Sodeluje na številnih mednarodnih literarnih festivalih in branjih, njena proza in poezija pa je uvrščena tudi v britanske in ameriške antologije.

Čeprav se razvejana pripovedna nit romana Minoli Salgado Malo prahu na očeh razteza čez več desetletij, je osrednje dogajanje zgoščeno v osemdeseta leta prejšnjega stoletja, v čas krvave državljanske vojne na Šrilanki, ki je ni zadušil niti uničujoč cunami.

Osrednja junakinja Savitri Rodrigo se vrača v svet svojega otroštva in razvejane družine iz Velike Britanije, kamor se je preselila kot otrok. Prvič se vrne na otok kot tujka z britanskim možem, ki na njeno deželo gleda zgolj kot na objekt skozi objektiv fotografskega aparata. A srečanje z ljudmi in naravo iz otroštva je dovolj, da se v Savi začnejo obujati spomini, proces, ki se ne bo nikdar končal. Drugič se na kratko vrne ob novici o izginulem očetu, tretjič pa sprejme vabilo na bratrančevo poroko. Vmes doživi ločitev in izgubo priimka, »ki je tako zlahka zdrsnil v vrzel med dvema svetovoma«.

Ob srečanju z davno izgubljenim časom se Savi sooči z novimi spoznanji ali vsaj namigi, tudi o domnevno sumljivih poslih očeta, ki je plačeval njeno šolanje v tujini. Medtem ko je šrilanško sonce prepoznavno barvalo njeno kožo, je spoznavala globlje resnice svoje širše družine. Družine, kot mnoge druge vpete v neprizanesljivo politično dogajanje, kjer posameznikovo življenje ni vredno ničesar. Tudi zato je med neredkimi navedki znanih osebnosti morda najpogosteje navajana misel Leonarda Cohena »Nihče ne bo te grajal, če te z jutrom več ne bo«.

Vnovično zbližanje s sestrično Renu Savitri odene v spoznanje, da kljub dolgoletni odsotnosti pripada svojemu domu na tem odmaknjenem koncu sveta in da ji bo odrasli pogled nanj prinesel tudi grenka spoznanja. A usoda se prav na poročno noč razgrne v vsej biblijski razsežnosti, pri čemer je trojni umor »zgolj« napoved nečesa še bolj tragičnega, še manj obvladljivega.

Minoli Salgado pripoved spretno krmari v več časovnih smereh, ki pletejo mozaik sveta, povprečnemu zahodnjaku znanega kot idilični svet turkiznega morja, peščenih plaž, palm in lagodnega življenja. A Šrilanka je, kot popisuje avtorica, veliko več kot to. Je zmes tradicionalnega in mitskega na eni strani in sodobnega na drugi, je svet neprecenljive izgube in globoke humanitarnosti, svet skrivnosti in poezije, bolečine in krvi.

Roman Malo prahu na očeh je lep, poetičen primer postkolonialne literature, ki se ukvarja z ubesedovanjem, literariziranjem individualnih in kolektivnih travm. Subtilen preplet političnega in zasebnega v konkretnem zgodovinskem trenutku razgrinja družbeno epopejo, ki ne išče odgovorov in ne sodi. Vse, kar posamezniku ostane, je, da živi s spomini, posejanimi ob brežinah njegovega srca. Od tam pa imajo, tako Renu, vstop le še v zapisane besede.