Knjige

Miha Mazzini: Skrivnost našega uspeha

Izbrane kolumne za Planet Siol.net, 2014-2017; Goga; Novo mesto, 2017

s knjižnega trga
S knjižnega trga
foto: ars

Ne bom se sprenevedal, da poznam Mazzinijevo kolumnistično predhodnost, na katero je kot zadnjo postavil publicistično knjižno enoto Skrivnost našega uspeha. Bolj mi je znana njegova pripovedniška literatura, ki me je vsekakor že prepričala ne le po književniški kakovosti, temveč tudi po smelosti Mazzinijevega elementarnega poštenja, kakršno se celo med ustvarjalci, ki bi morali biti prvi med branilci svobodne volje in nepodkupljive resnicoljubnosti, že zdi redko in moteče kot volovska vprega na avtocesti. Ampak izvorno poštenje se ne nazadnje kaže tudi v tem, da Mazzini ne skriva publicistične plati svojega pisateljskega poklica. No ja, zrno samoljubja pač tiči v vsakem poskusu, pisanju za dnevno rabo poskusiti podaljšati rok trajanja z upredmetenjem s knjigo, tu so šibki tako majhni kot veliki, toda tak pregrešek je zlahka odpustljiv, če ima pisec res kaj povedati. In Miha Mazzini je presneto dober v uvidevanju, kako deluje slovenski narod, kako samega sebe ponižuje in kako z gniloživim užitkom propada. Pri tem študioznem seciranju se ne opira na pogrošne, približne in kakšne ljudsko klevetajoče sodbe, temveč je polno zaposlen z utemeljevanjem, načrtnim preverjanjem ter navzkrižnim prevpraševanjem – šele nato zareže s praviloma jasnim in jedrnatim povzetkom oziroma sintezo, kar dostikrat preseneti in pogosto tudi zaboli. Jasno, da se kdaj tudi po nepotrebnem ponavlja, potegne prehiter sklep, obrablja zbirko svojih priljubljenih argumentiranj – celota pa je vendarle močna in napolnjena s srhljivo poučnostjo.

Naslov Skrivnost našega uspeha je seveda ironičen, kajti avtor ne najde domala ničesar, na kar bi mogli biti ponosni kot Slovenci in obenem kot statisti v globalizirani predstavi nadzora in manipulacije. Da porabništva in uničevanja žive substance planeta niti ne omenjam. Mazzini si dovoljuje pristranskost in pravico ima do nje, saj govori, se oglaša, kriči, opozarja, poleg tega pa premišljeno zastopa svoj – in vsakogaršnji! – kulturniški, ustvarjalni, umetniški kredo. Kajti tu smo najbolj občutljivi in do te občutljivosti najbolj grobi – namreč do pismenosti in kultiviranosti, do avtonomnega in izvirnega razmišljanja, ustvarjalnosti, mnenjske širine in raznovrstnosti. Mazzinijeva knjiga kolumn govori surovo, neprizanesljivo, tragično resnico: da se namreč pri tako rekoč polni zavesti in najboljši informiranosti pogrezamo v barbarstvo, primitivnost, nepismenost, podivjanost, slepoto. Ni je moči, ki bi nam lahko pomagala, če zamižimo pred to grožnjo. Zato tudi zahvala in čast Mazziniju, da si upa spregovoriti in da govori tako pronicljivo in naravnost.