Knjige

J. L. Carr: Mesec dni na podeželju

Prevedla Sonja Porle; Goga, Novo mesto, 2017

s knjižnega trga
S knjižnega trga
foto: ars

Težko bi našli nazornejši naslov za lahkotno pripoved, za kratko romansirano poročilo v maniri mehke angleške avtorske distance, in obenem kot vabilo v sanjavo ozračje zunajmestnega prostora, spodbudno neobvezujoče sodobnega urbaniziranega človeka. Kakor rado uspe piscem, ki ne želijo pretiravati z verizmom in s patologijami človeškega plemena, se tudi Carr zgolj ilustrativno ali celo skozi karikaturo obregne ob norost in trpljenje obdobja, v katero je bil umestil svojo ljubeznivo zgodbo. Glavni in prvoosebni junak kratkega romana Mesec dni na podeželju, Londončan Tom Birkin, ki kot restavrator prevzame reševanje stropnih fresk v neki vaški cerkvi, je namreč pravkar izgubil svojo mladost v mesoreznici prve svetovne vojne, ostale pa so mu posledice šoka. A vendarle je živ in ima načrte in veseli se dela in njegova naravnanost ni ne retrospektivna ne navdušena za izoliranost. Ni torej presenetljivo, če takšna nenastopaška akcija povzroči reakcijo gostoljubja in mehkega vpletanja v življenje podeželskega organizma. Pisec zelo tankočutno in obenem tudi čutno predstavlja podeželska prizorišča, domala nespremenljivo in neminljivo poletje ter nespregledljivo angleško dostojanstvena razmerja med ljudmi, ki mladega tujca z nevsiljivo neposrednostjo povlečejo v zadeve vasi. Carr v kratkih proznih odsekih drobi (ta opazka ni mišljena slabšalno) razmišljanja o umetnosti in njeni obstojnosti, srečanja z bližnjim raziskovalcem preteklosti, privlačnost mlade žene anglikanskega vikarja, vpletanje v obredja in navade podeželske skupnosti in nasploh celoten tok tega izbranega bivanja, v katerega se popolnoma vživi in v katerem tudi obnovi svoje zaupanje v prihodnost. Pripoved je uokvirjena v prihod in odhod ter strnjena ob natančni kronološki črti – literarna pretencioznost pa se nekako umiri navznoter, v umetniško pisavo, ki sprošča in hkrati osvobaja.

Carr je v kratkem predgovoru h knjigi sam opredelil svoj avtorski pristop, ki je bolj predan občutenju stanja v ustvarjalnem načrtu kot trdnemu načrtu. Razkril je, kako kot avtor sestavlja prizorišča in kako se njegovo obdelovanje preteklosti nujno barva z vsem tistim, kar doživlja v razponu ustvarjanja. Kako izmuzljivi so začetni nameni. K temu pravi: In tako sem se zalotil, kako gledam skozi drugačno okno v temnejšo pokrajino, naseljeno z nečim, kar ni ne sedanjost ne preteklost.

Kot bralec pa bi zaključil takole: nemara smo potrebni nežnih, nezagrenjenih, s svetlobami elementarnega sveta oplemenitenih zgodb, verjamem pa, da bi morale imeti prednost knjige, ki delijo klofute, ne božajo. Sploh če ne poganjajo v topli gredi anglosaške pridvignjenosti in previdne dobrohotnosti.