Čas je tesnoben, v družbi nadzora je vsakdo vse bolj sam, dezorientiranost, se zdi, je vsesplošna. In kako na ta položaj odgovarja poezija?
Novo stoletje je staro že skoraj 17 let in doslej ni ravno skoparilo z zgodovinskimi pretresi – od enajstega septembra do begunske krize, od skokovitega napredovanja umetne inteligence do podnebnih sprememb. Čas je tesnoben, v družbi nadzora je vsakdo vse bolj sam, dezorientiranost, se zdi, je vsesplošna. In kako na ta položaj odgovarja poezija, od katere na Slovenskem, nekako po tradiciji, pričakujemo, da nam bo – posameznikom in skupnosti – pomagala orientirati se v hrumenju zgodovine? Vprašanje se zdi toliko bolj upravičeno, ker je 17 let navsezadnje dovolj dolga doba, da lahko nova generacija pesnic in pesnikov oblikuje nove poetike, nove strategije izjavljanja in nova umetniška hotenja; da se, ne nazadnje, dokoplje do novih spoznanj in uvidov, do nove strukture občutenja sveta, s čimer vse je mogoče tudi na nov način umevati našo zgodovinsko izkušnjo. Pa se je to zgodilo? In če se je – kaj nam pesnice in pesniki, ki so objavili svoje prvence po letu 2000, sporočajo? Preverjamo v Glasovih svetov.
Foto: Ivan Merljak
