Z nogami hodečih skozi mesta, hodečih po ulicah, bobnečih po cestah, po avenijah, po trgih … se je pisal velik del zgodovine. V Buenos Airesu so med leti 1977 in 1983 v smeri proti urinim kazalcem hodile matere, katerih otroci so v času diktature izginili neznano kam. V začetku 20. stoletja so nastajala planinska društva kot protest proti prepričanju, da krajino lahko zasedajo le moški, le aristokrati, torej tisti, ki imajo denar, moč, ugled. Skupinska, kolektivna hoja je kot upor in osvajanje prostora odraz politične akcije. Kaj pa individualna hoja? Pomembno je hoditi do volišča, zapiše Irena Pivka, umetnica in soavtorica lokacijskega večmedijskega performansa Hodi.ti. Z njo se bomo o hoji kot orodju sprememb pogovarjali tudi v tokratni oddaji Razgledi in razmisleki.
Iskanje
