Ocene: knjige

Primož Čučnik: Ti na S

LUD Literatura (Zbirka Prišleki), Ljubljana 2017

s knjižnega trga
S knjižnega trga
foto: stockphotos

Osma pesniška zbirka Primoža Čučnika Ti na S je prišla po nekajletnem pesniškem zamolku. Po pesniški zbirki Mikado (2012) je namreč izdal prozno delo Otročjost (2013) in eseje Promet s knjigo (2016), na temo pesniškega pa samo še Trilogijo (2015), ki je izbor iz treh njegovih pesniških zbirk. Nova pesniška zbirka, ki jo intonira pesem Po mikadu, kar pomeni, da pesnik sam zavestno razvija postmikadno nit, je pisana z očmi nekoga, ki si nadeva otroško zmožnost čudenja, predvsem pa v ozadju tli zavest, da se z vsako pesmijo vse začenja od začetka in da torej ne glede na poprej popisane pole papirja ni nobene gotovosti. Malodane vsem pesmim, zbranim v to zbirko, Čučnik sproti išče nevidno ravnovesje, ob tem da jim, vsaj v prvi polovici knjige, spodmika gravitacijsko jedro. Toda ob tej totalni razsrediščenosti, ki jo še dodatno podpira s tem, da “glasove razreže na čudne zloge”, kot se glasi verz v pesmi Azimut, ostaja ključno vprašanje, kako se pozicionira pesniški jaz?

Čeprav je torej jasno, da Čučnik namerno išče odprtost, kar evocira na način že omenjenega otroškega spraševanja, se mu v pesmi pritiholazi nevidna dialektika telesa in duha, visokega in nizkega, abstraktnega in posamičnega, dokazljivega in intuitivnega … V teh konstelacijah torej kolobari pesniški jaz, ki pa ga je težko identificirati, bodisi po spolu bodisi po ideološki pripadnosti. Kar vemo o njem, je, da ne glede na neimenljivost in dekonstrukcijsko nrav poskuša stopiti v odnos z drugim. Včasih se ta dvojina odvija na relaciji odnosa moški – ženska ali pa oče – sin, še bolj pogosto pa se vstopa v odnos z jezikom, bodisi z različnimi literarnimi predlogami (kot so ljudski napevi) in avtorji (Šalamun je tu vsekakor ključna figura), ali pa z jezikom v dobesednem pomenu. Pot, ki jo lirski subjekt prehodi, je najraje pot proti dnu jezika ali kot to na igriv in navidezno lahkoten način pove v pesmi Lirika na pobarvanki Sapfo: “dno je morska zvezda / dno je ropotuljica”.

Čučnik torej tudi v novi pesniški zbirki Ti na S ohranja tisto, kar je bilo doslej zanj značilno: komunikativna naracija, ki se navdušuje nad kombinatoriko glasbe in tišine, s čimer so njegove pesmi vedno segale, kot je v Delovi recenziji zapisal Goran Dekleva, onkraj tistega, kar so neposredno sporočale, v pokrajine pomenjanja, ki niso scela ubesedljive v govorici racionalne, logične analize oziroma interpretacije. Poudarek v novi pesniški zbirki je na iracionalnem, ki pa je podkrepljeno ne toliko z obratom nazaj, torej z zaziranjem v tisto, kar se je izteklo in je v pesnikovih očeh veliko bolj “vsakdanje”, pač z zrelo, na trenutke že grenko govorico, ki se v današnjem svetu, ko so nam ugasnili sonce in prerezali vratove, okoli katerih imamo zavezane krasne rute, prebija. Od tod se razvija tudi sarkazem in v nekaterih nihajih samoironija, ki pa se izteče v prepoznanje, da je pesniški prostor avtonomen.

Edini očitek, ki bi ga bilo smiselno izreči, je očitek sentimentalnosti, pa še to le tam, kjer se Čučnik, kot v naslovni pesmi Ti na S, razgleduje po preteklosti, ki jo bere v odnosu do sedanjosti ter jo prezentira kot dobro. Njegovo paberkovanje, grajenje sveta iz drobnih banalnosti, se sicer izmika enopomenskim interpretacijam; večinoma smo soočeni s pesnikovim globokim odnosom do jezika, ki sproti prerašča v pesem. “Spodletelost govorice”, kot zapiše v pesmi Na ti (s), je torej vedno mogoči izid in tega se izrekajoči še kako zaveda. Po drugi strani je tudi krivično trditi, da Čučnik gradi na tradicionalnem lirskem subjektu, ki je predmet oz. medij inspiracije. Njegov dislocirani, razpršeni lirski subjekt nosi lastne specifike, prav tako jezik nima samo sporazumevalne funkcije, pač pa je razumljen v širšem pomenu. Bodisi je lociran kot predmet poželenja bodisi je voluminiziran in predstavljen kot prostor tišine, spet tretjič kot odprta pokrajina, ki jo je treba šele izgraditi. Tisto kar se pričakuje od pesnika, je, da se daje na razpolago.

Zanimivost, ki se pojavi v zbirki Ti na S, je sugestivna erotika. To se vzporeja z umetniškim aktom. Če se torej Čučnik o svetem izreka na skorajda banalen način, kot na primer beremo v pesmi Na ti (s): “pojesti ribo je nekaj / najbolj svetega”, je erotika tisto stičišče totalne razsrediščenosti lirskega subjekta in popolne odprtosti jezika na drugi strani, kjer se pokaže, s kolikšno koncentracijo in resnostjo – pri čemer je edina gotovosti zgolj “zamolkel človeški pepel” – se je lotil te zbirke, ki utegne obveljati za eno njegovih najboljših doslej.