Ocene: knjige

Dean Komel: Obeležja smisla

Forum za humanistiko, Inštitut Nove revije, Ljubljana, 2016

s knjižnega trga
S knjižnega trga
foto: stockphotos

»Smisel ni le mišljenjski in vrednostni, marveč hkrati tudi jezikovni eksistencial in kot tak zajema razumevanje eksistence same ter v celoti, njen inter-esse, njeno umeščenost v celoto sveta; če ta celota nima smisla, se izgubi tudi dostojanstvo človeka, če zgubimo dostojanstvo človeka, izgine tudi smiselna celota sveta, ne stoji nič več in se znajdemo sredi ničesar, a še vedno stisnjeni vmes. Vprašanje pa je ravno, kako vzdržati, kako prestati to vmesnost samo to, čemur danes pomenljivo, a vendar zgolj v neki smiselni blokiranosti, pravimo k r i z a.«

To je le eno izmed vprašanj, ki jih Dean Komel izpostavlja v knjigi Obeležja smisla, posvečeni spominu na tri umrle filozofe, njegove učitelje in sodelavce: Antona Žvana, Ivana Urbančiča, Gorana Starčevića. Na 87 straneh je osem poglavij:

Smiselnost humanistike in smisel humanosti;

Jezik tako, kot je. Jezik, tako kot je;

Rop Evrope;

Kriza kot diskrimen filozofije;

Nelagodje v kulturi: na primer jaz;

Beleženje;

Avtentična eksistenca in

500 let utopije.

To je knjiga, ki zahteva počasno branje, za mizo, s svinčnikom v roki, kajti »… pisanja in beleženja se dotikajo posebnosti in občosti strukturiranja smisla v različnih izpisih in obeležjih njegove povednosti in nedopovedljivosti. Način pristopanja k temu, kar izkustveno štejemo za smiselno, določa tudi dojemljivost za posameznika in občestvo ter nadalje za svobodo in pravičnost.«

Obeležja smisla so filozofska knjiga in gotovo pričakuje nekaj hermenevtičnega znanja, to je védenja o branju filozofskega besedila. Ali pa tudi ne. Če smo humanisti, umetniki, pesniki ali morda humanitarci, nas bo knjiga do obisti izprašala o smislu humanosti! Pokazala nam bo, da imamo humanistiko, ki je v zadregi, ko je treba pojasniti smisel humanosti. Ko se smisel dogaja, se opira na govorico in trka na človekovo vest, da bi prišlo do osveščenosti in izvedenosti, kajti brez tega nimamo vrednosti. Avtor iz vseh različnih smeri v osmih poglavjih prihaja do temeljnih ugotovitev kot so: »Humanistična vednost se vselej izkazuje kot vrednostna izpolnitev, ki človeškosti govori, kdo je.« Ali pa: »Če izgubimo dostojanstvo človeka, izgubimo tudi smisel in celoto sveta.« Sama vem, da se poeziji lahko dogaja tudi reverzibilno.

Vse razprave kažejo, da potrebujemo čustva in čut za človeka, za življenje, torej čutenje ali zaznavanje. V tej krizi, ko smo se predali vsemu drugemu, samo ne celoti sveta, zdravniki psihe govorijo o bolnih čustvih, depresiji, izgubi smisla – o krizi, stisnjenosti, utesnjenosti in tudi izgubi delujoče človeške vesti. Kako bi lahko zaključili natančneje kot Dean Komel:

»Humanistična izvedenost izpoveduje vest človeškosti. Njenega smiselnega obsega in vsebine ne moremo skrčiti niti na arhivsko poročilo niti na ideološko naročilo, pa tudi ne na pozorno pričevanje ali na nazorsko prepričanje. Spričevalo humanistike je posredovano s smislom humanosti, to je načinom, kako je človeškost po vesti in povesti priča času in prostoru, v katerem prebiva, je torej naglašeno zgodovinska.«

Žal nam kratko poročilo o knjigi ne dovoljuje, da bi predstavili vsako poglavje posebej. Kot izziv naj se dotaknem poglavja Rop Evrope.

»Evropa se danes zdi oropana dostojanstva, za katero si je z veliko naporov prizadevala po drugi svetovni vojni. Pripetil se je vnovični rop Evrope. In sicer tiste Evrope »po Evropi«, o kateri je že sredi sedemdesetih let premišljeval češki filozof Jan Patočka. Poevropi predvsem predstoji, da preboli nihilizem lastne zgodovinskosti, ki ga je razširila čez ves planet. Življenje je postalo oropano razumevanja življenja.« Vsi opažamo, da barbari ne prihajajo več čez obzidja mest, od zunaj, kakor trdi tudi veliki sodobni jungovec James Hillman, ampak so kar v mestu. O sintagmi »Mi barbari« kot italijanski anomaliji piše tudi italijanski filozof Pier Aldo Rovatti. Pesniki pa bi vzdihnili: »Naša čustva so bolna. Srce molči.« Vse to je kriza razumevanja.

Naj končam z bistvenim razmislekom Deana Komela, ki bi bil lahko tudi najboljši začetek razmišljanja o knjigi Obeležja smisla. »Morda je od iskanja izgubljene resnice pomembneje izgubljati se v resnici, tavati smiselno sem in tja, kolovratiti naokrog, medtem ko kolesje melje naprej, da prideš dovolj daleč, in to pomeni zadosti blizu obzorju, ki dopušča zazrtost nekam. Skriti up in skrivnostno pričakovanje, tu in tam.«