Chimanda Ngozi Adichie: Vsi moramo biti feministi

Prevedla Alenka Ropret; založba Sanje, Ljubljana, 2017

S knjižnega trga

Romani Chimamande Ngozi Adichie so očitno zarezali v globino ob pravem času, na pravem koncu in s ta pravim orodjem. Zato so tudi nagrajevani. Kot beremo pri Ircu Columnu Mc Canu: »Piše o tistem, o čemer ostali molčijo. Amerikanka ni izjema. To ni le zgodba, ki se razpre prek treh celin. Je ostroumna preverba vprašanj rase, identitete in pripadanja globalnim pokrajinam Afričanov in Američanov.« Prevajalka njenih romanov Gabriela Babnik avtorico umešča v »afriško literarno renesanso«; je zanjo značilen »emancipatoren diskurz«, s katerim »pisateljica nagovarja samozavestne ženske, ki ne skušajo ničesar dokazati«.

Že res. Ampak, prav zaradi navedenega se kar zastavlja vprašanje: Kako gledati na pisateljičin miselni prispevek Vsi moramo biti feministi – v luči njenih romanopisnih dosežkov ali ne glede na vse povedano, ves blišč in lovorike, ki avtorico venčajo od njene prve knjige? Odgovor na vprašanje namreč začrta povsem drugačne vrednostne ocene. Če knjižico razumemo kot nekakšno dopolnilo k proznemu opusu, dodatek, v katerem Adichie miselno »povzema« osebna prepričanja in stališča, ki jo vodijo v življenju in pri snovanju zgodb, bo ocena bolj prijazna; knjižica namreč pridobi svoj »milje«. Če pa jo umestimo v kontekst sodobnih premišljevanj o feminizmu, ne glede na vse druge okoliščine, če jo torej ocenjujemo v perspektivi zvrsti, v katero neizpodbitno rine, bo ocena manj blaga. Sijaj pojenja, in to ne glede na vsebine, ki jim ni kaj očitati: res bi morali biti vsi feministi, res se nam spol vsem presnavlja v naša življenja, res se pozna, če živimo v družbi, ki vidno ali nevidno podpira spolne stereotipe, res je tu marsikaj nedoumljivega, krivičnega, zanemarjenega, kar na začetku 21. stoletja ne bi smelo ostati neopaženo … Vendar, izvažati les v gozd se nam ne splača.

Vsa avtoričina izvajanja, čeprav podprta z lastnim izkustvom in pričevanjem, so tako samoumevna, da se vsaj kolikor toliko ozaveščen bralec (ali bralka) na koncu ne more izogniti razočaranju. Zavedanje, da je to pisanje sadež premišljevanja temnopolte pisateljice iz Nigerije (slika na naslovnici!) ob tem ničesar ne doda. Nasprotno, vzpostavi kontekst, ki bralca, paradoksalno, prestavi v nevarno bližino spolnih, rasnih in razrednih stereotipov, zoper katere nastopa sama avtorica. Podane vsebine namreč začne presojati v luči neke »eksotičnosti« ali »pozitivne diskriminacije«, kar pa ni zaželeno. Ne za avtorico ne za občinstvo, ne nazadnje niti za feminizem in literarno zvrst, ki naj bi častila slog skupaj s svobodo mišljenja.

Kaže, da je v tem primeru sprejemni kontekst odločilen. Besedilo samostojno lahko »deluje« le za tiste, ki nikdar niso slišali za feminizem ali vprašanja spola, za nas ostale je vendarle malce »podhranjeno«. Če Adichiejeva svoje romaneskne pripovedi razvija (še enkrat Irec) »z nenavadno neposredno preprostostjo, v kateri nikdar ne umanjka prodorna inteligenca«, utegne biti takšen pristop za njen miselni nagovor celo problematičen. »Neposredna preprostost« namreč včasih obvelja kot pomanjkanje bolj poglobljenega znanja oz. nadomeščanje tega z avtopsijo. Samo po sebi to sicer ni narobe, za kakšen miselni premik je pa vendarle premalo, zlasti v primerjavi z drugimi besedili te vrste, ki jih poznamo. Zato le stežka razumem, zakaj »stoječe ovacije« in celo »eksplozija na Švedskem«, kot je v kratkem zapisu na koncu knjižice pojasnil (najverjetneje tudi svoj izbor) spreten založnik. Najbrž zaradi pisateljice same. Oznaka »vsesvetovna uspešnica« je pa le preveč – zlasti če drži.